Reklamca

Vsakršno pojavljanje kjerkoli na spletnem omrežju je super.
V trenutku se opazi porast obiskovalcev na vseh področjih, zatorej hvala Jani Troha, ki je takole predstavila svoj obisk Vogalčka na svoji FB strani.


Vogalček

Dan za poezijo in pomlad

Danes je svetovni dan poezije, zato vam poklanjam spodnji link, ki vas bo popeljal na spletno stran društva LUD Literatura, natančneje na enega izmed njihovih novih članov.
Kaj več o njem si lahko preberete v zelo izčrpnem življenjepisu poleg pesmi.

Tu sem

Prijetno branje in lep prvi pomladni dan.
Baje bo spet sneg!

2013

Juhej v novem letu!

Minil je december, ki je bil strašno naporen v delovnem smislu, zato sem upravičeno tako redko pisarila. Pravzaprav sem ugotovila, da odkar imam Vogalček, postavljam blog, fotografiranje, kuhanje in šport na čisto zadnje mesto... Škoda sicer. Verjetno je pri vsakem začetku podobno.
In tako sem se tudi odločila, da blog pustim tam kjer je, na zadnjem mestu torej, ker enostavno nimam pravega navdiha in volje za pisanje. Verjetno, ker že tako rada veliko govorim in je potem mogoče malo nesmiselno vse to še enkrat zapisati...
Kakorkoli, ko me bo kaj prijelo bom kaj spisala, sicer pa ne.
Verjetno bo to kmalu :)

Vsekakor pa lep in uspešen začetek novega leta. Če povem čisto po pravici, se tegale januarja prav veselim... Malo miru in umirjenih korakov... Pa srečno!

Diana

Čas

Čas je prišel za novo objavo.
V največji gužvi in kljub pomanjkanju časa. Sicer pa, to je verjetno normalno.

Skratka, nedavno sem med potencialne kupce, lastnike podjetij in zaposlene poslala manjši katalog z darilnim programom, ki sem ga izbrala za letošnji prvi december v Vogalčku.

Z bratom sva imela cele predpriprave s fotografiranjem, z izdelavo kataloga in s samim oblikovanjem. Vendarle pa mislim, da bo za 'prvič' čisto okej.

In ravno med temle pisanjem, sem se spomnila, da nisva nikamor zapisala, da so fotografije najina last in niti da jih je pofotkal moj brat... Pa mislim, da bi bilo nujno, da sem pri teh rečeh dosledna.
Kaj se mi je namreč pred časom zgodilo.
Nekemu oblikovalskemu studiu (ne bom izdala imena, ker vendarle nisem tako zlobna - zaenkrat) sem posredovala fotografije za nek koledar. Striktno dopisala svoje ime. In kaj se je zgodilo? Ko sem v roke vzela koledar in pogledala kaj piše pod 'fotografiral', me je skoraj šok. Mojega imena ni bilo, bilo pa je od drugega fotografa. Bila sva namreč dva. Koledarji pa so že natisnjeni in pri naročniku.

Še dobro da imam kolegico pravnico. Pozanimala sem se, da je to kršenje avtorskih pravic, ki se lahko kaznuje z denarno kaznijo ali celo z zaporom. Če bi se odločila za tožbo, zmagam. To je dejstvo.
Zanimivo pa je še to, da je tale 'slavna' oblikovalka tudi sama fotografinja in se z oblikovanjem tiskovin ukvarja 'kao' profesionalno... Ah.

Samo v vednost, da boste vedeli kakšne ljudi imamo med sabo.
In kristalno jasno mi je, da to ni bila napaka iz površnosti, pozabljivosti itd.

Kljub vsemu pa imejte lep dan!! Očitno se pripravlja na pomlad :)

Ergen deda

Zadnjič sem po nekem naključju slišala bolgarsko pesem Ergen deda in se seveda spomnila na našo študentsko glasbeno skupino Kull-tura. Čisto v živo se spominjam vaj v stanovanju na Bavarcu, pa koncerta na Metelkovi, pa v Etnografskem muzeju, pa na Kongresnem trgu, pa turneje po Bosni itd. Bilo nas je veliko, vsake vaje je bil kdo več, kdo manj. Včasih nas je bilo tudi 15.
Uf, kar malo si želim, da bi enkrat spet stopili skupaj in obudili etno glasbo iz Bolgarije, Bosne, Srbije, Rezije... Ali pa da bi vsaj našli kakšne stare posnetke iz časa pred YouTubom...

Mogoče pa enkrat, kdo ve!

FB stran

Dragi bralec, sporočam, da je glede Vogalčka, trgovinice lepih reči, trenutno ažurna le stran na Facebooku. Povezava je tukajle: VOGALČEK
Vem, vem, originalna stran www.vogalcek.si še vedno ni narejena, upam, da do novega leta bo. Takrat bo pa žur.

Zaenkrat torej obstaja FB. In pa tale blog. Ki pa zaradi preobilice dela tudi šepa. A vse bo. Bo.

No, pa lep dan želim, sonček že dodobra kuka skozi vhod v trgovinico.

Gori

Včeraj, ko sem pisala objavo, so se mi po glavi prepletali neki spomini in misli prejšnjega tedna, pa jih nekako nisem znala povezati. To se mi redno dogaja.
Čisto na kratko, da boste razumeli, včasih se mi zgodi nek dogodek, situacija, povezana z ljudmi ali ne in jaz jo takoj posredujem naprej. Ali prijateljicam ali fantu... Povem naprej in pozabim v sekundi.
So primeri, ko prijateljica razlaga vpričo mene, kaj se mi je pred letom dni zgodilo in jaz vse to slišim prvič. In sem temu primerno navdušena, ponavadi zelo navdušena.
Ja? Kaj znano? Ne? Rabim zdravnika? Ne?
Kristus, kako dolgo rabim, da preidem k bistvu.

Prejšnji teden, ko je tekel deseti dan, odkar je Vogalček odprt, sem norela po N.mestu, nabirala robo, šla v knjižnico, pa na banko, pa na črpalko, pa v knjigarno, poravnat dolgove, na hitro kavo in že je bila ura 11.30, ko sem prihitela domov.
Brat je stal na lojtrah sredi trgovinice, z mašino za vrtanje lukenj in kričal, naj začnem sesati. Očitno sem sesalec držala predaleč, glede na to, da je vrtal v 3-metrski strop in da je iz mini luknje padalo na kilograme peska in rdeče barve, ki se je cedila do tal.
Nato je zaprosil za moja fina sončna očala, da mu pesek ne bi letel v oči. Dam.
Vrta, se jezi in švica, jaz doživljam živčni zlom, medtem ko v rokah držim sesalec.
Pesek pada po verižicah, po Kogoju, se zatika v tipkovnico in leti po predpasnikih. Ura je 12, ruleta in vrata Vogalčka se odpro, ven pa se kadi bel prah. Brata skoraj ne vidim več. Luknja je prevrtana, stena zasvinjana, prostor prašnat in reči polne peska.
Si lahko predstavljate??? GROZA!
V tistem vstopi kolegica, mi prinese naročene verižice in pade v šok. Blazno veliko govori, medtem ko jaz sesam, brišem, švicam, kolnem in dobim buško (polica je bila pač na neprimernem mestu).
Brat je šel v trgovino po belo barvo za stene...normalno, treba je bilo prebeliti. Kolegica se obrača in vrti, jaz še vedno brišem, ona razbije Voglarjev bio med.
Joj prejoj, briše in drgne... Postajam rahlo zoprna, verjemite.
Iz trgovine se vrne brat in beli steno. Ura je 12.40 in jaz stresam prah iz prstanov in verižic.
Nekako čutim, da bo bolje. Kolegica odide, brat odide, ostanem sama.
Približno očistim prah in se odločim prižgati svečke... Saj veste, da ne bo več smrdelo po obnovitvenih delih. 20 sekund po prižigu opazim, da na lepem tapiciranem stolu gori moja (edina lepa) jopica!!!! GORI! Pogasim s solzami v očeh in nesem babici. Sedaj imam zašito (nič več lepo) jopico.
Telefon zvoni kot za stavo. Mizar, pa mati, pa banka, pa neka ženska. Jasno, čez 5min je že vstopila skozi vrata in mi razkazala cel kovček 'lepe' robe, ki jo želi prodajati pri meni.... Prijazno odslovim.
Mislim, da bi lahko še naštevala....Pa ne bom.
Tako torej. Točno tako je bilo.

Vem ja, besed je neprimerno preveč, vendar sem to zapisala zgolj zato, da imam nekje arhivirano.
Mogoče me potem prijatelji ne bodo nekega dne presenetili s to zgodbo.

Pa nasvidenje, jutri je nov dan! Lep dan.