brez imena

Kdo je?
Mogoče si ti... Odprem oči, skočim na noge in pogledam... Si? Nisi? Mogoče pa si?
Nisi.
Samo mačka, ki se gonita pod mojim oknom sta.
Zaspim nazaj. Zelo trdno in v minuti.
Odprejo se vrata moje sobe, na skrivaj poškilim in zagledam dva možakarja v zelenem, ki na nosilih neseta človeka in ga položita poleg moje postelje. Odideta in mi ga pustita.
Ležal je nepremično in imel odprte oči. Ni mogel govoriti, a bil je živ. Poznam ga. Janez.
Niti približno mu nisem imela namena pomagati. Bila sem tam zato, da ga gledam. In sem ga.
Vse dokler se nisem zbudila.
In spet zaspala nazaj. Malo manj trdno.
Takrat zazvoni zvonec, zelo naglas.
Si to morda ti?
Poštar je. Prinesel mi je otroka. V vozičku in previtega.
Bil je fantič, star okoli dve leti.
Dobila sem ga v rejo. Po pošti. Res smešno.
Podpišem, vzamem otroka in odslovim poštarja.
Otrok mi je šel na jetra. Zvečer sem se odpravljala na koncert in otrok je šel z mano. Vozila sem ga po temnih ulicah, zakajenih in glasnih klubih, kjer je odmeval blues in kjer so se zadrževali sami bumbarji.
Eden je bil še posebno čuden bumbar. Bil si ti.
Končno.
Otrok je bil vseskozi tiho, edino enkrat, ko mi je padel iz naročja, se je malce oglasil.
In ni imel imena.
Bil je županov vnuk.