Pod vlak

Če sem se kadarkoli spraševala kakšen je občutek ko vlak povozi človeka, zdaj zagotovo vem. Danes sem imela namreč ravno to smolo, da sem sedela na takšnem vlaku. Udarec smo čutili prav vsi, nekateri pa smo imeli še to 'srečo', da smo ob odprtem oknu tudi slišali zvok... ki ni bil prijeten. Za vedno mi bo ostal v spominu... Je kot... Ah, bom zadržala zase.
Vlak je po nekaj metrih ustavil in mi smo postali zaporniki na vlaku, saj se nismo smeli kako dobro uro niti ganiti.
Poleg dejstva, da smo nekomu, ki je očitno želel storiti samomor, ustregli, to še ni bilo najhujše. Imela sem namreč blazno smolo s cimri v kupeju.
Ravno poleg mene se je nagnetlo 5 mladeničev. Imeli so bele bundice, bele teniske, uhane in našpičene lase in tisti njihov L... stereotipno do konca, kvazi čefurji torej. Namenoma uporabljam tak izraz, saj so ga tudi sami nalašč omenjali in bili več kot navdušeni, da spadajo v to kategorijo.
Neki šmrkavec, ki je imel v žepu telefon z glasno južnjaško glasbo, me je nesramno nahrulil, naj umaknem torbo, da bo lahko sedel. Tik po nesrečnem dogodku na tirih, pa je začel kričat, da zdej gre on na čik in nima časa sedeti na vlaku, s telesom visel skozi okno, poleg katerega sem sedela jaz, kar pomeni, da mi je dobesedno plezal po kolenih in brisal noge v mojo jakno. Zraven se je delal norca iz umrlega, hodil po vlaku kot šef in maltretiral vse ljudi. Prišlo je celo tako daleč, da sem vzela stvari in odšla v drug vagon. Dvignil mi je pritisk, zares!
Vseeno pa sem še ujela stavek o njegovi starosti in o letu rojstva, ki je bilo 1995... 95!!
Šmrkavec neolikani!

Toliko o današnjem divjem dnevu....