ujeta sekunda

Po odličnem zajtrku ob 06.40 odbrzim bilancam, knjiženju in kontnemu planu naproti.
Samih pojmov še vedno ne razumem, delam pa z njimi že kar nekaj časa. Več kot očitno je, da mi manjka teorije.
Po 4ih urah pomoči v računovodstvu pri teti, tečem na kavo s prijateljicami (kot vsak dan), kjer me doleti nesreča s pladnjem kave, ki pade ravno na moje nove hlače. Nasmehnem se in počakam novo kavo.
Skočim še na pošto in domov. Hitro pojem malo juhe, pospremim staro mamo, ki bo jutri stara 80let, k frizerju in skočim na že pripravljeno kolo.
Odkolesarim proti Javorovici in se nekje v Malem Banu spomnim, da sem doma pozabila vodo... Rahlo izmučena se trudim, da ne stopim na tla vse do table Javorovica, kjer obrnem kolo.
Dovolj bo za prvič letos. Jutri pa na Mangart!! Hec, enkrat poleti pa res.
Zagotovo mi bo uspelo priti gor. Trmasta sem ravno dovolj.
Spustim bremze in s svetlobno hitrostjo drvim v dolino. Zelo naglas poslušam Stereolab.
Občutek imam, da kljub krasni naravi, glasbi in soncu, trenutki minevajo prehitro in telo se ne naužije lepot.
Vse dokler se čas v naslednji sekundi ne ustavi.
Zares ogromen srnjak se namreč odloči prečkati cesto ravno pred mano, ko s kolesom brzim v dolino z Javorovice... in ni šlo počasi... to vem.
Pritisnem bremze...ki ne primejo.
Od šoka odprem usta (mimogrede prestrežem nekaj mušic) in spustim nerazpoznaven glas iz grla... uaaaaa...
Naslednjo sekundo še vedno drvim naprej in razmišljam, da se je vse odlično izpeljalo.
Čuden članek bi bil v časopisu:
"Šokantno! Amaterska kolesarka zbila odraslega jelena!
Njej ni bilo nič, jelen žal ni preživel..."

Toliko za današnji hitri dan...
Sedaj pa na sprehod, pa urediti zeliščni vrt, posaditi nekaj novih začimb, pa narediti rolado, pa na kavo...