Padajoče geranije

Nekaj tednov nazaj sem dobila v priporočilo knjigo Pošta, avtorja Charlesa Bukowskega.
Kmalu zatem sem se znašla v knjižnici in izbirala naključne knjige in se spomnila še na tisto, posebno.
Stekla sem v spodnji štuk, se samozavestno zapodila do tretje vrste na levi, stegnila roko na četrto polico, malce napela oči, zagrabila knjigo in šla do pulta. V natanko 28ih sekundah je bila knjiga izposojena in v moji torbi, jaz pa na poti v zgornje nadstropje.
Šele čez nekaj minut sem se zavedala čudnosti dogajanja.
Kot bi me sam Charles prijel za roko, vodil do svoje police in mi pomagal najti knjigo.
Spet fantaziram...
Kmalu sem bila zunaj knjižnice, odšla po Nikca na plavanje (mojega petletnega varovanca) in ga peljala v Muellerja po 'malenkost'. Včasih mu kaj obljubim.
Nekaj skromnega. Izbral si je avtomobilček za 1,45eur. Lepo od njega. Kupila sva še dve sirovki, šla domov, pojedla večerjo in odšla med knjižne police.
Vedno skupaj z obema bratcema izberemo knjigo, ki jo preberem za lahko noč. Tokrat starejšega fantiča ni bilo doma, zato je izbira slonela na mlajšemu.
Izbrala sva pripovedko Tri želje in že sem sedela na robu postelje in zelo doživeto brala.
To mi gre dobro od rok. Včasih se celo preveč vživim in skoraj ni možnosti, da bi otrok lahko zaspal poleg mene, ko pa tako kričim in se kremžim.
Izgubila sem se.
Aha, Pošta torej. Ja, otročič je hitro zaspal, jaz pa sem se zapodila v dnevno sobo in odprla knjigo. Prebrala sem jo še preden sta njegova starša prišla domov. Vmes sem se smejala kot nora in si predstavljala situacije, ki so tako... Tako, zmešane?!
Nepoznane in znane hkrati, utrgane, malo tragične, malo komične... edinstvene!
Vmes sem stekla po prazen list papirja in si izpisala kakšen stavek, ki mi je padel v oči.

"Viski in pivo sta kar tekla iz mene, špricala sta mi izpod pazduhe"
V nekem trenutku sem se počutila, kot da sem v knjigi, kot da ležim v kotu sobe in pijem pivo skupaj s Henryjem in njegovo lajdro in prav nihče me ne opazi.
"Nisem bil mali lopov. Hotel sem cel svet ali nič"
Spet naslednji trenutek sem zagledala njega. Priporočevalca. In to kar znotraj knjige.
Tam je bil in pil, kot da je zadnjič. Lopov.
"Geranije so padale kar naprej. Počutil sem se, kot da f.... med letalskim napadom"
In včasih sva bila tam oba. Prav oba. Lopov in jaz.
V smrdljivi in zapuščeni sobi, brez vodovoda in elektrike, z novim litrom vina, brez svetle prihodnosti, a srečna, ker sva bila skupaj.

Krasna knjiga, krasna zgodba tega bednika in krasno namišljen moj svet znotraj knjige in krasno srečen konec knjige in mojega sveta.

Lep deževen dan!