Težnost sreče

Na trenutke me obide občutek, kot da me bo sreča pokopala.
Mogoče sem že omenila, vendar me je nekdo pred časom opozoril, da prepogosto uporabljam besedi srečna in sreča in da je skoraj nemogoče, da bi bili tako zelo pristni.
Že mogoče, vendar očitno že tako čutim.

Srečna sem zares velikokrat.
Ko pridem na vrh hriba s kolesom.
Ko sem obdana z ljudmi, ki jih imam rada.
Ko se v Winampu po naključju zavrti pesem, ki mi v tistem trenutku paše najbolj.
Ko v vročem dnevu spijem hladen Radler.
Ko zaštarta uvodna pesem na koncertu v živo.
Ko mi uspe posneti fotografijo dneva.
Ko zahaja sonce in se vozim na starem pošvedranem kolesu in mi veter boža lase.
Ko me objame najbolj posebna oseba in poljubi na oko.
Ko zlezem pod odejo po napornem dnevu in zaprem oči.
Ko me objamejo najbolj nežne roke in zašepetajo najlepši dve besedi na uho.
Preprosto srečna.

A kljub vsemu, se trenutno počutim, kot da si ne zaslužim tolikšne sreče.
Kot da ta sreča ni vsa čisto moja in je ukradena. Nekdo je prikrajšan zanjo in ta občutek me rahlo preganja in boli. In ne morem si pomagat.
Jaz, egoistična svinja kradem srečo.
Bežite, dobri ljudje!!


(fotografija je nastala v Recljevi gostilni, fotografiral moj brate Slavc)