Mesec

Evo ga.
Mesec november.
Začel se je precel bedno. Vsaj kar se tiče druženj v cerkvi in na pokopališčih 1.dne v mesecu.
Počasi mi presedajo besede, ki jih ljudje nezavedno ponavljajo in momljajo v večjem številu.
In zamolkli pogledi, ki pač pašejo zraven.
In dolgi sestavki in nagovori vseh govorcev, ki nastopajo pred množico na pokopališču.
Kot da bi se trudili zbiti koncentracijo vseh zbranih in jih zmesti do konca.
Zakomplicirani in dolgi stavki, polni pridevnikov in besed, ki jih večina nima v osebnem slovarju.
Zakaj?
In tako sem odplavala tudi sama.
Pogled se mi je od mojih umazanih škorenjcev premaknil v levo.
Opazim vedno iste ljudi.
Vsi gledajo nekam, v neznano.
Imajo plašče, kupljene za to priložnost, redkejše lase in zobe, nekateri imajo novega partnerja, nekateri ga nikoli ne bodo imeli.
Nekdo je še lani stal pred domačim grobom, letos je na spomeniku njegovo ime.
In nek nov otrok v maminem naročju je tamle, 3 grobove stran.
Nekdo se smeji, nekdo kolca, nekdo se spogleduje, nekdo joče.
In v vsem tem zopet opazim, da je moja prababica rojena na isti dan kot jaz. 6.junija (1894)

11. november.
God mojega pokojnega dedka Martina.
Kje je martinova gos, kje so mlinci in rdeče zelje?
Kje je pijača, ki je danes postala vredna spoštovanja in ji lahko rečemo 'vino' ?
Nikjer nič.
No, ne smem pretiravati.
Navsezadnje je Jerca v domači kleti med tisoči litri vina našla sodček in mi natočila kozarec rujnega in odrezala košček pršuta.
In sedaj odhajam še na otvoritev vinoteke v Novem mestu.
Nekaj od martinovanja torej bo.

Na zdravje ate Martin!
V njegov spomin bom tudi danes nazdravila, čeprav smo nanj pili že 14dni nazaj skupaj z bratom in bratrancem.
Lepi spomini in ogromen maček naslednji dan!