dianin vogalček

Odhajanje

2012-01-20T14:42:00.006+01:00

Ravno sem se zagnala pisati objavo, je pol že napisala, nato pa pogledala, kaj sem ob tej priložnosti nakracljala natanko leto dni nazaj.
Pri tem sem ugotovila, da sem zapisala dva do potankosti enaka stavka. Joj, kaj se dogaja z mano. Moji možgani očitno niso v letu dni napredovali niti za centimeter in moja pamet očitno ni pridobila nove besede za moj 'že-tako-zelo-pust' besedni zaklad.
Odhajam, torej.
Kronplatz, veseli se me!!
Tokrat se bom po tvojih hribčkih spuščala s popolnoma novimi smučmi Volkl Gem (freestyle) in novo smučarsko obleko. In, jasno, večje motivacije, zame ne more biti :)
Pa tudi šnopček je že natočen in čaka na prvo zaužitje!

Kmalu na svidenje družba!

Vogalček

2012-01-16T22:04:00.001+01:00

Ime, ki počasi dobiva pomen.
Zaenkrat je blog, pa fotoblog, sčasoma pa bo tudi nekaj drugega. Več razložim enkrat kmalu.
Sem pa zadnjič razmišljala o tem, kdaj in zakaj sem se odločila za to ime, pa se ne morem spomniti. Od nekdaj sem bolj naklonjena slovenskim imenom in tole, moje, mi je zares všeč.
Sem pa nedolgo nazaj vprašala nekega naključnega znanca, kaj si predstavlja pod imenom 'vogalček'.
Malce je pomislil, nato pa odgovoril: Hm, pri tem imenu pomislim na prostor, kamor bi zapeljal kako punco.... ali pa... vogal, kamor bi se šel poscat!"

Zanimivo res. Vsak ima očitno drugačne asociacije.
In super je tako. :)

Drugače

2012-01-06T17:39:00.003+01:00

Pred eno uro sem napisala svojo prvo objavo v letu 2012.
Sedaj, uro kasneje, pišem že drugo.
Tisto uro nazaj nisem imela nič navdiha (se vidi po skromnosti besed).
Sedaj ga imam za vzorec več kot nič.
Zakaj? Kdo bi vedel.
Nekaj je drugače!!

Morda, ker sem uporabila svoj najnovejši parfum in mi sedaj diši pod nos ko tipkam.
Morda, ker sem si polikala lase in mi padajo na obraz in me dekoncentrirajo.
Mogoče, ker sem oblekla novo jopico in sem precej navdušena nad njo.
Ali pa je veselje, ker se mi obeta pivo v roku 15min.

Nekaj je.
Samo da je!

Nova

2012-01-06T16:58:00.005+01:00

Dobrodošli v novem letu.

Od sedaj naprej bo vse drugače!!

:)

Zadnja

2011-12-30T10:13:00.002+01:00

Pa naj bo to zadnja objava v tem letu.
Leto je bilo točno tako, kot sem si ga želela in točno tako, kot sem si ga zaslužila!
Prineslo mi je smisel in srečo. Veliko srečo!
In ker se bliža prehod v novo leto, naj povem kje ga bom preživela. NE VEM!
In to je zame, ki imam ponavadi skrbno načrtovane stvari, zelo nenavadno.
Vem pa s kom ga bom preživela in to je tisto najpomembnejše!

Pa srečno!

Blokada

2011-12-25T14:20:00.001+01:00

Numerologija, antistresni programi, pomoč pri osebnostni rasti in še kaj...
Od nekdaj sem rahlo skeptična glede takšnih stvari.
Enostavno ne verjamem takih traparijam.
In evo, napisala sem stavek, za katerega nisem čisto prepričana da je resničen.
Resnica je, da mogoče malo verjamem, a se bojim, da mi nekdo mojo resnico pove naglas.

Kaj delam narobe in kaj storiti da izboljšam svoje življenje, kaj narediti, da bo moj ljubezenski odnos zacvetel, da bo moja poslovna žilica prišla na svetlo, da bom našla svoj potencial, kako izboljšati odnose med prijatelji itd.

ŽELITE BITI SREČNI? POKLIČITE NAS!
STE UROČENI S STRAHOM IN JEZO? TUKAJ SMO MI, DA VAM POMAGAMO!

Zakaj hudiča bi mi morala neka oseba vse to povedati in zraven še mastno zaračunati.
Zakaj dovoliti, da mi neki samooklican duhovni vodja pove kako se usmeriti v življenu in kaj je ZAME najbolje.
Ne. Ne dovolim tega. Dokler sem sama še pri tej pameti in dokler si znam sama pomagati. Zdrav razum in kmečka pamet sta po mojem mnenju najboljši kombinaciji.
Najbolj ironično pa je, da vsi ti 'analitiki in numerologi' pozabijo na svoje življenje in na svoje odnose z drugimi, ki se jim pogosto zelo in konkretno podirajo. Res vzpodbudno.

Jebeš blokade v svoji podzavesti...
Samo naglas jih je potrebno napisati ali povedati, se jih v večji meri zavedati in je to to. Popolnoma brezplačno!

Pa srečen božič!! :)

Zadnji fičnik...

2011-12-14T16:11:00.004+01:00

... za Stella Artois.
Zakaj?
Zaradi embalaže.
Žeje.
Sreče.
Zadovoljstva.
Zanimanja.
Dolgčasa.
Želje po sladkem.
Cene.
Ukradene ideje.
Nove objave.
Zato.

Corners speak...

2011-12-08T21:58:00.003+01:00

... je ponovila Sanja, ko smo korakale mimo Speaking Cornerja. Kljub veliki želji, da bi spregovorila na znamenitem vogalčku Hyde parka, se ji želja ni uresničila.
Moj najdražji London.
Pred dobrim tednom sem se v mesto zapodila skupaj še s 5 imi prijateljicami. Prvoten namen obiska je bil šoping, nato malo ogledov in spet šoping.
In ja, zelo smo se držale začrtane ideje!
Mogoče me še vedno malo tišči pri srcu, ker nisem ponovno stopila skozi vrata ljubega Tate-a.
Pa obljubila sem si, da ga vedno obiščem, ko bom v mestu. Kakorkoli že, do marca bo moral počakati name.
6 podgurk v Londonu...imagine, if you can!
Hostel v lepi soseski polni Maseratijev, toast za zajtrk, pint domačega piva v bližnjem pub-u, veliko vetra v laseh, sonček na nebu, šentjernejski naglas, polne ulice, protesti priseljencev iz Konga, klavstrofobične podzemne, prepoln Covent Garden, kosilo v italijanski restavraciji, dekleta v mini krilcih, multikulturalnost na vsakem vogalu, jesensko listje na pločniku, 15 stopinj v zraku, šoping manija, rdeča lica, nesposobnež, ki slabo fotografira 6 podgurk pred Tower Bridge-om.
In da ne pozabim, odlično kosilu pri starem znancu, ki živi ob Temzi v čudoviti hišici.

In čeprav sem že nekaj dni doma, komaj čakam, da spet stopam po njegovih ulicah.

Debeli magnet

2011-12-05T12:47:00.003+01:00

Velikokrat mi kdo reče, da kakšno srečo imam, ker se mi dogajajo take in drugačne stvari, smešni in nenavadni dogodki.
Recimo sredi kakšnega travnika srečam človeka, ki dela prevale, zagledam cigana, ki krade stojalo za perilo, varnostnik se stepe z mano itd.
In tako je prišel petek.
Bila sem v Novem mestu, na nekem predavanju, že cel dan brez hrane in kave.
Odločila sem se skočiti v trgovino po sirovo štručko.
Prišla sem do trgovke, ki jo na videz poznam, se nasmehnila in naročila štručko.
Opazila sem, da me trgovka nepremično gleda.
Najprej z nasmehom, potem malce bolj čudno.
Vmes, ko je izbirala sirovko, me je vseskozi pogledovala.
In nato sem se oglasila, da ja, to sem jaz in da res že dolgo nisem bila v tej trgovini.
In nato je odprla usta trgovka: "Ijouuu, pa si to res ti?? Skoraj te neb prepoznala, ker si se tako zredila!!! "
Najprej me je malo šok, nato sem potiho zamrmrala: "Ja, pa menda se res nisem tako", in se sproti gledala v odsev za njenim hrbtom.
Zagrabila sem tisto sirovko, ji jo od jeze skoraj vrgla v glavo in šla na samopostrežno blagajno.
Saj mi verjetno kakšna blagajničarka iz samega usmiljenja in moje debelosti, sirovke še zaračunala ne bi.
Ja, dragi moji, zgodilo se mi je. Vedno se mi dogajajo take stvari.
Priznam, malce sem srečna, ker je tako.
Očitno sem magnet!! :)
Debeli magnet!

Veliki trije

2011-11-14T19:23:00.006+01:00

Kadarkoli se znajdem v Majzljevi gostilni, kjer streže moja prijateljica Jerca, imam ob sebi vedno zelo pestro družbo.
Vedno je isto.
Recimo, da se tam zadržim dobro uro.
Ko se vrata odprejo prvič, vstopi Hans.
Deci cvička.
Klepetava in razpravljava o vsem mogočem.
Ponavadi relativno hitro odide, ker si zaželi cigareta.
Ko se naslednjič odpro vrata, vstopi Silvi.
Deci cvička.
Tudi z njim včasih podelim kakšno besedo.
Tudi on hitro odide.
Kadar imam res srečo pride Makovec.
In danes sem imela to srečo.
Malo pivo.
Zraven je povedal še nekaj zares dolgih stavkov in odšel.
Z Jerco ostaneva sami kakih 15min, nato se ponovno odpro vrata.
Trikrat.
Deci cvička, deci cvička.
Pivec piva pravi, da bo tokrat veliko pivo, ker da je jezen.
In če je jezen bolj, mu paše veliko pivo.
Ker se ne trudim vpletati v njegov monolog, po mobitelu pokliče Toneta.
In mu pravi, da je politika drek in da nas vsi nategujejo.
Ubogi Tone.
Sploh, če zares obstaja.
Kar pa močno dvomim.

Danes sem imela na izposoji Sonyjev fotoaparat in Fisheye objektiv za na kamero.
Fotografija je temu primerno meglena in čudna.

Mesec

2011-11-11T16:07:00.008+01:00

Evo ga.
Mesec november.
Začel se je precel bedno. Vsaj kar se tiče druženj v cerkvi in na pokopališčih 1.dne v mesecu.
Počasi mi presedajo besede, ki jih ljudje nezavedno ponavljajo in momljajo v večjem številu.
In zamolkli pogledi, ki pač pašejo zraven.
In dolgi sestavki in nagovori vseh govorcev, ki nastopajo pred množico na pokopališču.
Kot da bi se trudili zbiti koncentracijo vseh zbranih in jih zmesti do konca.
Zakomplicirani in dolgi stavki, polni pridevnikov in besed, ki jih večina nima v osebnem slovarju.
Zakaj?
In tako sem odplavala tudi sama.
Pogled se mi je od mojih umazanih škorenjcev premaknil v levo.
Opazim vedno iste ljudi.
Vsi gledajo nekam, v neznano.
Imajo plašče, kupljene za to priložnost, redkejše lase in zobe, nekateri imajo novega partnerja, nekateri ga nikoli ne bodo imeli.
Nekdo je še lani stal pred domačim grobom, letos je na spomeniku njegovo ime.
In nek nov otrok v maminem naročju je tamle, 3 grobove stran.
Nekdo se smeji, nekdo kolca, nekdo se spogleduje, nekdo joče.
In v vsem tem zopet opazim, da je moja prababica rojena na isti dan kot jaz. 6.junija (1894)

11. november.
God mojega pokojnega dedka Martina.
Kje je martinova gos, kje so mlinci in rdeče zelje?
Kje je pijača, ki je danes postala vredna spoštovanja in ji lahko rečemo 'vino' ?
Nikjer nič.
No, ne smem pretiravati.
Navsezadnje je Jerca v domači kleti med tisoči litri vina našla sodček in mi natočila kozarec rujnega in odrezala košček pršuta.
In sedaj odhajam še na otvoritev vinoteke v Novem mestu.
Nekaj od martinovanja torej bo.

Na zdravje ate Martin!
V njegov spomin bom tudi danes nazdravila, čeprav smo nanj pili že 14dni nazaj skupaj z bratom in bratrancem.
Lepi spomini in ogromen maček naslednji dan!

Venetke

2011-10-17T20:11:00.011+02:00

Napaka v besedi je namerna.
Ker je prisrčna.
Venetke so še vedno malce nad vodo.
Še so lepe in prijetne.
Oktobra ne smrdijo po greznici.
Gondole me še vedno ne pritegnejo.
Most vzdihljajev je še neodkrit.
Mogoče do naslednjič.
Balkoni med kamni in rožami so nepopisno lepi.
Posebna sreča, ki me obide, ko se kolona turistov konča.
In skrite ulice, ki jih odkrijem po naključju.
Umetniški bienale, ki preseneča.
A ne tako, kot pred dvema letoma.
Sendvič, ki je za 2 eura predrag.
In sončni zahod, ki je v dvoje prav tam najlepši.
Vse to so Venetke oktobra.

več fotografij: vogalcek.blogspot.com

Nina

2011-10-08T13:44:00.003+02:00

Spodnji posnetek je nastal prejšnji vikend, menda nekje na Krasu, kjer je moja kolegica Nina odpela pesem pevke Adele, Someone like you.
Video res ni ravno najboljši, ampak zvok.... :))
DIVJE.
To je vse kar lahko rečem.
In komaj čakam, da postane velika zvezda!!
In da bo še kdaj zapela v našem kevdrčku!!

Bravo NINA!!!

Nov blog

2011-09-27T10:31:00.002+02:00

Ustvarila sem nov blog. Z imenom FOTO VOGALČEK. Itak.
Da bom lahko tja prilepila kako sličico, za katero ne bo besed in duhovičenja... :)
Samo sličica.

Najdete ga na naslovu www.vogalcek.blogspot.com

Pa lep pozdrav do naslednje objave!
Bo kmalu, obljubim!

Sanje

2011-09-02T12:10:00.006+02:00

Sanje o prostitutki, ki se je nezaščitena zapletla kar z dvema naenkrat, se ne morejo končati dobro.
A vendar včasih presenetijo.

(še ena fotka iz Recljeve stare gostilne, fotograf: Slavc)

Težnost sreče

2011-08-29T22:16:00.000+02:00

Na trenutke me obide občutek, kot da me bo sreča pokopala.
Mogoče sem že omenila, vendar me je nekdo pred časom opozoril, da prepogosto uporabljam besedi srečna in sreča in da je skoraj nemogoče, da bi bili tako zelo pristni.
Že mogoče, vendar očitno že tako čutim.

Srečna sem zares velikokrat.
Ko pridem na vrh hriba s kolesom.
Ko sem obdana z ljudmi, ki jih imam rada.
Ko se v Winampu po naključju zavrti pesem, ki mi v tistem trenutku paše najbolj.
Ko v vročem dnevu spijem hladen Radler.
Ko zaštarta uvodna pesem na koncertu v živo.
Ko mi uspe posneti fotografijo dneva.
Ko zahaja sonce in se vozim na starem pošvedranem kolesu in mi veter boža lase.
Ko me objame najbolj posebna oseba in poljubi na oko.
Ko zlezem pod odejo po napornem dnevu in zaprem oči.
Ko me objamejo najbolj nežne roke in zašepetajo najlepši dve besedi na uho.
Preprosto srečna.

A kljub vsemu, se trenutno počutim, kot da si ne zaslužim tolikšne sreče.
Kot da ta sreča ni vsa čisto moja in je ukradena. Nekdo je prikrajšan zanjo in ta občutek me rahlo preganja in boli. In ne morem si pomagat.
Jaz, egoistična svinja kradem srečo.
Bežite, dobri ljudje!!

(fotografija je nastala v Recljevi gostilni, fotografiral moj brate Slavc)

CS

2011-08-14T17:41:00.003+02:00

Od nekdaj obožujem zborovsko petje.
In če še zbor prihaja iz domače dežele in je zares nekaj neverjetno posebnega, toliko bolje.
Carmina Slovenica, kot gostje v oddaji NLP...
Ne vem, če je lahko karkoli bolje od spodnjega posnetka.
Veliko užitka!!

Škatla

2011-08-05T23:44:00.001+02:00

Tako, kot se mesečno pri meni nabira na tone navlake v različnih oblikah,
se nabirajo tudi spomini.
In ker vsake toliko pospravim stare papirje, izrezke, fotografije, sem danes pospravila tudi svoje spomine.
In to v lično črno škatlo.
Zaslužijo si dostojno mesto.
Hvala spomini. Bili ste lepi, prisrčni, smešni in zabavni, včasih kruti, naveličani, brezčutni, a ste in zmeraj boste..
Na zadnji polici, v omari, ki je nikoli nihče ne odpre.

Na sedlo s kolesom

2011-07-29T18:12:00.000+02:00

Na Mangartsko sedlo (2.072m), da ne bo dvomov.
Je že nekaj dni za mano, a vseeno me še vedno preplavlja veselje in ponos, da mi je uspel ta podvig.
Kar nekaj mojih prijateljev je dvomilo v moj uspeh, a sem jim pokazala vetra in prišla iz Bovca na cilj v dobrih 3-eh urah, premagala 1.612m nadmorske višine in 27km vzpona.
Bravo jst!

Prilagam še nekaj fotografij kot dokazni material:)

Z mano so švicali še Simon, Jaka in Iztok. Super ekipa iz Ribnice.
Naslednje leto pa kaj bolj zahtevnega, hehe.

V gore na 'paketek'

2011-07-20T15:15:00.000+02:00

Enkrat na vsake dve leti se odpravim v gore.
V ruzak spakiram sendviče, vodo, frutabelo in šnopc, obujem gojzarje in se zaženem grizti kolena. Ponavadi mi je po nekaj začetnih metrih vedno žal in prekolnem mnogo znanih imen, a na koncu me prevzamejo lepota in čar naše prelepe Slovenije in vse muke odplavajo daleč stran.
Tokrat sem se med gamse in svizce odpravila z našim lokalnim študentskim društvom ŠKPT in še 13-imi sotrpini. Odpravili smo se v dolino Triglavskih jezer.
Po mojem mnenju smo se imeli čudovito.
Kljub švicu, ki je tekel v potokih in žuljavih nogah, smo bili večino vikenda nasmejani.
Eni zaradi narave in paketkov šnopca, drugi zaradi narave in še več narave.
Vreme nam je odlično služilo in takih izletov si lahko želimo še več.
Upam, da bo tale postal tradicionalen!

Zdaj pa k fotografijam, pisarjenja je bilo zadosti.

Hladno

2011-07-17T18:32:00.008+02:00

Prijetno ohlajena od hude poletne vročine in rahlo utrujena od čolnarjenja, se vračam k računalniškim tipkam in ekranu.
Če po pravici povem, sta se mi sobota in nedelja v družbi staršev in brata zelo dopadli.
Po 4-urnem sončenju in veslanju na kanuju, je pivce na vsakem ovinku še kako sedlo. Ko je zmanjkalo pivca, pa je mati slovesno prinesla zaloge vina. Ja, res se je izkazala z 1 buteljko domačega cvička. Z bratom sva ji kolikor toliko uspešno skušala razložiti, da je toliko vina za štiri ljudi, kot kaplja v morje in pri tem bridko jokala.
A vseeno smo nekako preživeli. Namesto da bi pili vino, smo jedli piškote in tercjalkali.
Tudi skupno spanje v šotoru je kar šlo, edino pijana mularija, ki se nam je celo noč drla na uho, bi lahko ob 5ih zjutraj zaprla svoja vinjena usteca in rdeče oči. Mislim, današnja mladina!!
Takole. In odšel je še en prekrasen počitniški vikend in prihaja teden. Veselim se ga in vseh lepih trenutkov, ki bodo z njim prišli.

Sem že omenila da je življenje lepo in da je končno dobilo pravi smisel in pomen?
Pa lep dan!

P.S. Na zadnji fotografiji so bratovi natikači, v njih pa mrtva kobilica in nekaj mravelj, ki so kobilico očitno ubile in privlekle notri. Bravo mravlje!

Vroče

2011-07-14T12:32:00.004+02:00

Sedim v svoji sobici, v zgornjem nadstropju naše hiše in se dobesedno kuham od preklemanske vročine. Medtem ko moje telo izloča znoj skozi čisto vsako poro in ko mi dihanje težkega vročega zraka predstavlja napor, me spremlja glasba Emily Haines & The Soft Skeleton - Our Hell.
Zelo primeren naslov za današnji dan.
Ja, veliko zanimivih stvari si želim deliti s temle svojim blogom, a mi enostavno zmanjkuje časa. Ravno včeraj pa sem izvedela, da moja dva otročiča, ki jih sicer pazim med počitnicami, odpotujeta na morje in tako sta se pred mano narisala dva prosta dneva. Kako neverjetno pašeta!!
Končno sem v svoji sobi pod kupom cunj zopet odkrila posteljo, očistila kopalnico vse nesnage, zalila edino zeleno stvar na okenski polici- neko vzorčno rukolo in odnesla smeti, v katerih je nekaj zagotovo crknilo...
Še vedno pa mi primanjkuje časa, da fotografije iz fotoaparata spravim na računalnik.
Imam kar nekaj novih, predvsem iz minulega vikenda, ko smo se s ŠKPT-jem odpravili na pohod na Triglavska jezera. Bilo je res čudovito in obljubim, da zelo v kratkem sledi opis skupaj s fotkami.
Če le ne crknem prej od vročine!
Lp

4

2011-06-25T10:00:00.004+02:00

Pred časom sem bila na obisku pri starejši gospe, ki mi je svetovala, naj pri težavah s želodcem večkrat popijem šnopček, v katerem so namočeni orehi.
In to ne kakršnikoli orehi, temveč 4-je orehi, ki jih je potrebno 24.junija namočiti v 1l čistega šnopca.
In jaz sem to storila.
Šnopc in orehe sem stlačila v primerno posodo, in zaprla. Sladkorja nisem dodajala.
Če mi bo pomagalo pri občasnih težavah z želodcem, sporočim.
Trenutno pa bi potrebovala kaj proti oteklinam. Dva dni nazaj me je med košnjo pičila neka čudna osa in mojo levo dlan spremenila v dlan brez členkov in nek grozovit zmazek, ki bi prej pristajal kakšnemu 130kilskemu človeku.
Pa vseeno.
Me bo vsaj Janez Škof na današnjem koncertu s Čompami opazil, ko mu bom zamahnila v pozdrav, pa četudi iz zadnje vrste.

Takole, tole je bil zdravstveni kotiček.
S starostjo postane tudi to aktualno :)

Vse

2011-06-24T09:46:00.006+02:00

Pešpot, ki me vodi vedno v isto smer.
Sonce, ki se prelepo poslavlja od dne.
Pesek na cesti, ki malo zmede.
Pes, ki v gobcu nosi mrtvo mačko.
Utrinek, ki se utrne, ko v nebo pogleda dvoje oči.
Gola telesa pod svetlo luno.
Vogalček, ki je dobil ime.
Kriki sreče v območju tišine.
Jež na poti do spanja.
Čudovita misel, ki me potopi v sanje.
Sanje, ki so postale resničnost.

Vse to in še več.

Čompe

2011-06-18T11:17:00.000+02:00

Mogoče nekateri tega ne veste, vendar izraz 'čompe' na Gorenjskem pomeni krompir.
Tako je.
"Ene čompe v oblicah prosim!!"
Izraz Čompe pa pomeni tudi ime odlične glasbene etno skupine, ki jo sestavlja nekaj odličnih glasbenikov, med njimi najbolj znani Janez Škof.
Glasba je zares izvrstna, čeprav premalo poznana širši publiki. Včasih je tako morda še bolje, a vseeno sporočam pomembno vest, da se bodo naslednjo soboto 'skuhale' ene ČOMPE v Šentjernejskem kulturnem hramu KCPT.
25.6.2011 ob 20.00.
Koncert skupine bo v dvorani, kar pomeni, da si morate vsi rezrevirati karte in priti v čimvečjem številu!!
Nazadnje sem bila na njihovem koncertu v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, dogajal pa se je zunaj, na travničku pod milim nebom. Bilo je res fantastično. Sem se trudila najti eno fotografijo iz zadnjega koncerta, a mi ni uspelo... Škoda. Ob priliki jo prilepim.
Spodaj pa moj osebno najljubši njihov komad Repa.
Samo zate!!

Napadena

2011-06-16T22:23:00.005+02:00

Takole. Za mano je precej uspešen dan.
V delovnem smislu, v smislu druženja s prijatelji, v smislu osebnega zadovoljstva, v smislu športanja in predvsem v smislu odličnega nakupa.
Spet me napada občutek sreče.
Danes sem si namreč privoščila nakup čisto novega objektiva Sigma 70-300mm F4-5.6 macro. Bravo jaz.
Poleg občutka sreče me napada še občutek samohvale.
No, pa dajmo... Po nakupu sem odtekla nekaj krogov na igrišču, nato kolesarila, nato pila, pila, pila...
Dovolj bo.
Spodaj je fotografija lepotca...

P.S. Obljubila sem, da danes objavim še vabilo na en lep koncert, vendar bo to na vrsti jutri.
Za danes bo dovolj sreče v tej objavi, se lahko zgodi, da bi me prevelika koncentracija tega občutka pokopala :)

Stara tercjalka

2011-06-15T11:55:00.006+02:00

Zadnje čase opažam neverjeten porast obiskovalcev na svojem blogu. Zanimivo.
Predvsem, ker že dolgo nisem napisala nič novega. Vsak dan se zapodim pisati, v upanju, da bo iz mene bruhnilo kaj aktualnega in smešnega, pa ne morem sproducirati nič.
Sicer pa, ko sem ravno omenila besedo aktualno. Marsikaj je 'aktualno' v mojem življenju trenutno. Dogajajo se spremembe, na katere nisem še povsem pripravljena, katerih se bojim, kot hudič križa in na katere pomislim vsako sekundo.
Pred kratkim sem imela možnost na lastni koži dodobra spoznati besedo 'tercjalkanje' in me je ekstremno uničilo. Še posebej, ker se v moje življenje vtika gospa soseda pri 80ih in okoli trosi čiste izmišljotine. Res zoprno. Zaradi tega sovražim ta naš krasni petelinji kraj in vidim, da je lahko še taka intimnost in zasebnost samo iluzija v malem kraju, kjer se vsi poznamo. Sranje.
Vendar pa, kdo bi zameril tisti gospe, stara je in betežna. Manjka ji dogodkov v življenju.
Edino lahko bi jo podučila, naj drugič kuka skozi priprta vrata malo bolj diskretno, saj vedno opazim njene oči na sebi. In njeno sivo glavo v grmovju, ko se pripelje kakšen avto na dvorišče. Tudi šepetati jo moram naučiti in razložiti, da vedno opazim premikajočo se zaveso na njenem oknu. In pa omeniti, da ni treba vedno, ko gre kdo mimo njenega vrta steči z motiko na vrt in začeti okopavati.
Tako. V mojem življenju je trenutno aktualna stara tercjalka.
Res patetično.

Dan

2011-06-02T23:43:00.002+02:00

Sonce na obraz, spomini, kopalnica, slačenje, oblačenje, kuhinja, testeninska solata, kava, krompirjeva solata, kava, zlaganje iz pomivalca, Špar, tunin namaz, Dolenjski list, rušenje pločnika pred hišo, jogurt, pisanje objave, Špar, skutin namaz, nabiranje domačih zelišč, pospravljanje kaotične kuhinje, iskanje recepta, kosilo iz mikrovalovke, Mercator, Špar, FB chat, zlaganje v avto, javljanje na telefon, Mali Ban, zlaganje iz avta, pospravljanje, ubijanje pajka, Fb chat, obuvanje rolerjev, Bakardi, sladoled, rolanje, švicanje v potokih, FB chat, jagode, peka peciva, druženje z materjo, kuhinja, računalnik, kozarec šampanjca, mušice, spomini, tuširanje, pikčasta pižama, spomini, pisanje še ene objave, The Office.
Tukaj in zdaj.
In neperspektivna produktivnost.

Medvedovo črevo

2011-06-02T17:11:00.001+02:00

Tako se imenuje cesta, ki vodi od vasi Kočevska Reka pa do Osilnice. Cesta je popolnoma nova, s svežim asfaltom, z novo leseno ograjo in neverjetno čudovitimi serpentinastimi ovinki.
In ne, nisem postala manijak na ceste:)
Torej, Medvedovo črevo je raj za longboarderje in kolesarje, še posebej zato, ker je cesta še vedno zaprta za promet in zares neobljudena. Pokrajina okoli nje pa je popolnoma nenavadna, divja in krasna. Skoraj ne verjameš da smo v Sloveniji.
Minuli vikend smo šli seveda na izlet 'na cesto'. Presneto, se tole čudno sliši.
Taborili smo kar na nekem travniku za Kolpo, pekli, jedli, pili in peli, zjutraj pa rahlo zmačkani odšli v 'akcijo'.
Dekleta smo na čisto spodnjem 18.ovinku ustavljale morebiten promet, da so se fantiči longboarderji lahko spustili. Vsi mimoidoči so z navdušenjem opazovali 7 norcev, ki so se s čeladami, ščitniki in dilco spuščali do 60km/uro po rajski cesti. Tudi vreme je bilo na naši strani.
Želela pa sem povedati naslednje. Ko smo z Majo in Meto stale na 18ki, je kar naenkrat iz gozda za nami prišel nepoznan zvok. Nekaj med tuljenjem in kričanjem, s hripavim in mogočnim glasom. Spogledale smo se in takoj vedele, da je 100m od nas medved, ki na tak način opozarja nase. Neki domačini, ki so takrat prišli mimo, so dejali, da naj nikar ne skrbimo, da je 'le' medvedka z mladiči.
Grozovito, uglavnem! Saj vem, da smo se nahajali v njihovem okolju, v Kočevskem rogu, na slikoviti medvedovi cesti in jaz sem se kljub vsemu čudila :)
Bolj me je skrbelo dejstvo, da smo prejšnjo noč brezskrbno spali sredi njihove dežele v šotoru in da smo tisti dan skuhali kosilo v kotlu sredi gozda.
Očitno že ni dobro dišalo, sicer bi definitivno imeli družbo:)

Home to mama...

2011-05-23T14:49:00.003+02:00

...je imel nek mlad fantič napisano na velikem kartonu, medtem ko je štopal za cesto in ko je lilo kot iz škafa. Nekje v okolici Fort Williama na Škotskem.
Škotska je lepa deželica. Za kanček preveč mokra in premalo zelena. A vseeno lepa.
Tudi pivo imajo odlično, kar nekaj različnih sem poskusila. Vsakič, ko mi je natakar nalil oz. napumpal en pint temnega domačega škotskega piva, sem začutila veselje.
In še bolj všeč mi je dejstvo, da sem za pivo stara ravno dovolj. Vsepovsod so me namreč spraševali ali sem že dopolnila 25 let. Hm...nekako si ne predstavljam, da bi takšna omejitev funkcionirala v Sloveniji :)
Že za sam vstop v pub moraš imeti 21 let!!
Z Jerco sva se po dvodnevnem ogledu mesta Edinburgh vsedle v Vauxhall Astro, ki je dišala po novem, imela volan na drugi strani kot običajno in oddirjale na podeželje.
Po levi strani, jasno!
Vsak dan sva se odpravili na manjši treking po hribčkih in dolincah, po gozdu in mimo jezerc, prečkale nešteto potočkov in poslušale čivkanje škotskih ptičev.
Med dirjanjem po cesti, sva se vseskozi vozili mimo jelenov in srn, ki so vztrajno skakali pred najin avto in naju malce strašili. Opazili sva tudi, da je vsepovsod nešteto zajcev.
Ob cesti, povoženih na cesti, na parkiriščih, na tratah... zajčja dežela torej. Da o ovcah ne govorim. Poleg vseh opozorilnih tabel za cesto, ki so opozarjale na srne, ovce, krave itd. je bila tudi pogosta tabla, na kateri sta bila narisana starček in starka, poleg napisa: Attention! Eldery people!
In vedno je kakih 30metrov za tablo, cesto zares prečkal kak starček.
Znakom je bilo definitivno za verjeti!
Toliko zaenkrat, polno glavo imam spominov, a zaenkrat sem uspela sproducirati le tole, rahlo živalsko in pivsko obarvano objavo.
Pa naj bo.
Prilagam še nekaj sličic in priporočam obisk!

p.s. Tole igro s kockami sva poimenovali kar ŠKOCKANJE. Mislim, da je kar primerno :)

ali ?

2011-05-09T09:05:00.003+02:00

6 majic ali 7 majic?
3 jopice ali 4 jopice?
10 štumfov ali 12 za vsak slučaj?
2 brisače, 3 brisače?
kuhalnik ja? kuhalnik ne?
krema za obraz in vatke?
windstopper ali pelerina?
mogoče kopalke?

Večne dileme in vprašanja pred praznim ruzakom, ki čaka, da se vanj napakira tisoč in ena potrebna oz. nepotrebna stvar, brez katere se res ne da preživeti.
In večno isti 'tolažilni' odgovor, da je čisto vseeno, če kaj pozabim doma, dokler imam sabo dokumente in denar.
Pakiranje je kljub vsemu zelo zabavno.

In na koncu niti najmanj niso pomembne pravilno zložene cunje v mojem ruzaku, ampak moj pogled, ki pri vsakem takem odhodu od doma, zre veliko dlje in gleda veliko lepše in brezskrbno, s polnim zagonom in navdušenostjo.
Srečna sem vsakič, ko kam grem.
Tokrat na sever, v smeri proti Škotski!
Pokukati pod kilt in poskusiti čisto pravi domač viski.

So long...

Obešene...

2011-05-06T21:24:00.001+02:00

...in postavljene na ogled.

KCPT, Šentjernej, do konca maja.

Padajoče geranije

2011-05-03T20:15:00.002+02:00

Nekaj tednov nazaj sem dobila v priporočilo knjigo Pošta, avtorja Charlesa Bukowskega.
Kmalu zatem sem se znašla v knjižnici in izbirala naključne knjige in se spomnila še na tisto, posebno.
Stekla sem v spodnji štuk, se samozavestno zapodila do tretje vrste na levi, stegnila roko na četrto polico, malce napela oči, zagrabila knjigo in šla do pulta. V natanko 28ih sekundah je bila knjiga izposojena in v moji torbi, jaz pa na poti v zgornje nadstropje.
Šele čez nekaj minut sem se zavedala čudnosti dogajanja.
Kot bi me sam Charles prijel za roko, vodil do svoje police in mi pomagal najti knjigo.
Spet fantaziram...
Kmalu sem bila zunaj knjižnice, odšla po Nikca na plavanje (mojega petletnega varovanca) in ga peljala v Muellerja po 'malenkost'. Včasih mu kaj obljubim.
Nekaj skromnega. Izbral si je avtomobilček za 1,45eur. Lepo od njega. Kupila sva še dve sirovki, šla domov, pojedla večerjo in odšla med knjižne police.
Vedno skupaj z obema bratcema izberemo knjigo, ki jo preberem za lahko noč. Tokrat starejšega fantiča ni bilo doma, zato je izbira slonela na mlajšemu.
Izbrala sva pripovedko Tri želje in že sem sedela na robu postelje in zelo doživeto brala.
To mi gre dobro od rok. Včasih se celo preveč vživim in skoraj ni možnosti, da bi otrok lahko zaspal poleg mene, ko pa tako kričim in se kremžim.
Izgubila sem se.
Aha, Pošta torej. Ja, otročič je hitro zaspal, jaz pa sem se zapodila v dnevno sobo in odprla knjigo. Prebrala sem jo še preden sta njegova starša prišla domov. Vmes sem se smejala kot nora in si predstavljala situacije, ki so tako... Tako, zmešane?!
Nepoznane in znane hkrati, utrgane, malo tragične, malo komične... edinstvene!
Vmes sem stekla po prazen list papirja in si izpisala kakšen stavek, ki mi je padel v oči.

"Viski in pivo sta kar tekla iz mene, špricala sta mi izpod pazduhe"
V nekem trenutku sem se počutila, kot da sem v knjigi, kot da ležim v kotu sobe in pijem pivo skupaj s Henryjem in njegovo lajdro in prav nihče me ne opazi.
"Nisem bil mali lopov. Hotel sem cel svet ali nič"
Spet naslednji trenutek sem zagledala njega. Priporočevalca. In to kar znotraj knjige.
Tam je bil in pil, kot da je zadnjič. Lopov.
"Geranije so padale kar naprej. Počutil sem se, kot da f.... med letalskim napadom"
In včasih sva bila tam oba. Prav oba. Lopov in jaz.
V smrdljivi in zapuščeni sobi, brez vodovoda in elektrike, z novim litrom vina, brez svetle prihodnosti, a srečna, ker sva bila skupaj.

Krasna knjiga, krasna zgodba tega bednika in krasno namišljen moj svet znotraj knjige in krasno srečen konec knjige in mojega sveta.

Lep deževen dan!

Optimistična!

2011-04-27T19:55:00.000+02:00

Tale pridevnik bi največkrat uporabila zase, če bi ga morala. Zadnjič pa sem dobila opazko, da bojda pišem na blog precej pesimistično, negativno in negotovo.
Mar res? Je razlika med mojim ciničnim smislom za humor in pesimizmom tako majhna, da je povprečni bralec ne opazi in dela vzporednice?
Oh, pa ne menda, ti povprečni bralec!! To pa nikakor nisi pravilno razumel, ti bralec, ti!
To sem samo jaz, večni optimist in humorist! In to so moje misli, za katere verjamem, da so nemalokrat tako zelo zmedene, da izpadejo precej drugače.
Pa zakaj bi se tako ali tako opravičevala ali naštevala razlage za svoje besede... Taka pač sem.

Jutri grem na Samoreggaestan v Slovenske Konjice in zaradi tega mi že nekaj dni od sreče igra srce. Nastopajoči me ne spravljajo v histerijo od navdušenja, a kljub vsemu sem srečna.
Srečna za trenutek ko se bo oglasil prvi zvok na basu, ko bo prvi rastafarijanec prižgal svojo posebno cigareto, ko bo nekdo zavpil: Jah jah! In srečna za trenutek, ko bom zaprla oči in odplavala nekam stran... Juhej!
Naj se čas festivalov in užitkov začne jutri!!

Situacija

2011-04-21T22:31:00.001+02:00

Včasih imam občutek, kot da se je ves svet okoli mene ustavil v nekem določenem trenutku. Samo jaz sem tista, ki hodim po njem, medtem ko so drugi obmirovali in stojijo trdno kot ledene kocke v najhujši zimi.
Na moji uri sekundni kazalec dela točno, a na roki nekega drugega človeka se je ustavil.
Moja usta proizvajajo stavke in zvoke, a usta mimoidočih so obstala sredi nedokončanih besed.
Moje zmedene oči begajo in iščejo pravico, tistih drugih tisoč oči, usmerjenih v najrazličnejše smeri, nepremično zre.
Trenutno sem v tej čudni situaciji. Sovražim to besedo. SITUACIJA!
..."situacija je taka in je drugačna"... Sami izgovori.
Situacija je ravno pravšnja in je taka z namenom.
A ker se situacija ne premakne, pač obstane. Tako, kot stoji moj svet.
In situacija stoji. Že dolgo stoji.
Edino jaz se premikam. In srečna sem da se premikam, ker je že obstajala možnost, da bi me situacija pokopala. A ji bežim.
Ali je uspešno ali ne, ne vem. Ne zdržim je več in bežim.
Bežati je lepo. Adrenalin se pretaka po žilah in vznemirjenje se z vsakim korakom veča.
Če pa te poleg sonca, vetra v laseh in smeha na obrazu, spremlja še glasba skupine Seabear-Arms... beg lahko postane smisel življenja in času se nikoli več ne zdi vredno vrteti naprej.

28...

2011-04-18T14:38:00.007+02:00

...gat naenkrat na mojem telesu.
Nov rekord v serijih mojih čudaških rekordov.

p.s. Upam, da fotografija ni preveč sporna.
A na koncu koncev, sporno včasih paše.
Še posebno danes :)

Nack's lifestory

2011-04-14T21:41:00.008+02:00

"Dober večer dobri ljudje"... je nekoč zakričal prijazen frančiškan med obredom svetega bogoslužja v centru Ljubljane in me zbudil iz otopelosti.
Tako sedaj jaz zbujam tebe, dragi bralec in pozivam k ogledu spodnjega filmčka oz. risanke.
Nastala je kot spomin na mladost in življenje mojega očeta, ki je nedavno praznoval 50.rojstni dan. Ne vem, zakaj je to taka pomembna prelomnica, a nekaterim očitno veliko pomeni. In ker pri nas pač ne moremo biti klasični s predvajanjem dolgočasnih slik preko Powerpointa, smo se spomnili nekaj novega.
Risanka je narejena s stopmotionom in kombinacijo s fotografijami... Za risanje scene in izdelavo modelov je poskrbel Tomo, ki je odličen pri tem, za fotografiranje vsi malo, za montažo in glasbo pa Slavči. Trudili smo se kar dolgo časa, a bili zelo poplačani za svoj trud, saj je požela ogromno smeha, veselja in aplavza.
In prav je tako.
In tukaj je risanka zate, dobri bralec!

Nasvet: Poglej full screen in HD. Je veliko bolje. :)

Dekca opening

2011-04-10T20:52:00.002+02:00

Zgodilo se je v soboto.
Z Majo sva po zmedenih trenutkih v Bakardiju odšli domov, spakirali ruzak, vzeli dekco in stekli v divjo, neokrnjeno naravo.
Pri tako lepih dnevih in sončnih trenutkih, enostavno moraš pomisliti na dekco in piknik. In seveda sem tudi jaz na to pomislila. Večkrat. Včeraj pa je končno prišlo do izvedbe.
Po obetavnem in veselem štartu izpred domače hiše, sva hitro uzrli realnost in dejstvo, da bo najina pot dolga.
Podali sva se mimo mnogih dreves, mimo nešteto začimb na vrtovih, mimo roja čebel, mimo kupa gnoja in mimo zoprnih cuckov. Tudi mimo strica, ki je kukal izza hruške, sva šli. In pa mimo mladeniča, ki je kosil travo z mp3jem v ušesih. Pa mimo jate ptic in cvetoče češnje. Mimo ostankov nekoč mogočnega kozolca in mimo ograde za ovce, mimo starega in okusnega oreha...vse do cilja.
Cilj je bil krasen košček pokošenega travnika, obsijan s soncem in je kar čakal da nanj pogrnemo dekco. Iz ruzaka sva vzeli nekaj kmečkih dobrot, ki sem jih pripravila za tako priložnost. Majonezo, smoki in sir. Super kombinacija.
Ležali sva tam, poslušali glasbo, se pogovarjali in uživali v miru in tišini. Vse dokler ni začel poleg naju kmet s traktorjem škropiti njivo nečesa, kar je bilo pač posajeno na njej.
In vse dokler se mi ni prvič mudilo lulat...
Takrat sva se pobrali in odšli nazaj do naše hiše, ki je bila 50m stran.
Opening je pa vseeno uspel.
In to odlično!

Longboard

2011-04-05T22:35:00.005+02:00

Enostavna razlaga bi bila, da je to dilca, malo daljša od skejta, namenjena hitrejši vožnji po mestu ali pa celo drvenju v dolino.
S tem rekvizitom se namreč največji norci spuščajo po cesti, strmi kot tista iz Javorovice in pri tem dosegajo hitrosti tudi do 90km/uro.
Hja, adrenalina pri takem početju zagotovo ne manjka.
O longboardu pišem, ker se je tale vikend odvijal prvi organiziran dogodek s to tematiko v Sloveniji, imenovan Kurešček longboard cup 2011.
Jasno, tam smo bili. In se imeli krasno. Tekmovalo je okoli 70 ljudi, med njimi le peščica Slovencev, ogromno Čehov, Slovakov, Nemcev, Avstrijcev, Finci, ...
Navijanje je doseglo vrhunec, ko se je v dolino zagnal moj brate in še posebej smo navijali takrat, ko je padel in se hitro pobral!
Ja, definitivno je bilo ekstremno zabavno, utrgano in drugače.
Zvečer je v kampu, kjer so tujci prespali (mi Slovenčki pa smo šparovni in raje spimo v avtu, nekateri celo pred njim), potekalo druženje s koncertom. Špilali so neki Nemci in pa bend May Skatepunk, kjer špilajo Kostanjevčani in naš Slavči!
"Toooo Slavčiiiii!!!!", smo se drli v nedogled in zraven previdno po požirkih poskušali absint, ki so ga imeli s sabo Čehi.
Drug dan je izjavilo neko dekle iz Češke: "My boyfriend got lost yesterday, I think he went on some kind of a journey, because he drink too much of an Absynth!!"
To je pravilo dekle, ki se je več minut pogovarjalo z drevesom, misleč da je to njen izgubljeni fant :)
Zares nor vikend! Na še več takih!

P.s. Spodaj prilagam fotografijo sestrične Maje in mojega longboarda, ki sem ga lani dobila v dar od Tomota. Dilco je zasnoval čisto sam, poskrbel za rožnato grafiko in izrez lesa. Krasen longboard in čisto moj!!

In še nekaj fotografij iz Kureščka:

ujeta sekunda

2011-03-30T14:24:00.002+02:00

Po odličnem zajtrku ob 06.40 odbrzim bilancam, knjiženju in kontnemu planu naproti.
Samih pojmov še vedno ne razumem, delam pa z njimi že kar nekaj časa. Več kot očitno je, da mi manjka teorije.
Po 4ih urah pomoči v računovodstvu pri teti, tečem na kavo s prijateljicami (kot vsak dan), kjer me doleti nesreča s pladnjem kave, ki pade ravno na moje nove hlače. Nasmehnem se in počakam novo kavo.
Skočim še na pošto in domov. Hitro pojem malo juhe, pospremim staro mamo, ki bo jutri stara 80let, k frizerju in skočim na že pripravljeno kolo.
Odkolesarim proti Javorovici in se nekje v Malem Banu spomnim, da sem doma pozabila vodo... Rahlo izmučena se trudim, da ne stopim na tla vse do table Javorovica, kjer obrnem kolo.
Dovolj bo za prvič letos. Jutri pa na Mangart!! Hec, enkrat poleti pa res.
Zagotovo mi bo uspelo priti gor. Trmasta sem ravno dovolj.
Spustim bremze in s svetlobno hitrostjo drvim v dolino. Zelo naglas poslušam Stereolab.
Občutek imam, da kljub krasni naravi, glasbi in soncu, trenutki minevajo prehitro in telo se ne naužije lepot.
Vse dokler se čas v naslednji sekundi ne ustavi.
Zares ogromen srnjak se namreč odloči prečkati cesto ravno pred mano, ko s kolesom brzim v dolino z Javorovice... in ni šlo počasi... to vem.
Pritisnem bremze...ki ne primejo.
Od šoka odprem usta (mimogrede prestrežem nekaj mušic) in spustim nerazpoznaven glas iz grla... uaaaaa...
Naslednjo sekundo še vedno drvim naprej in razmišljam, da se je vse odlično izpeljalo.
Čuden članek bi bil v časopisu:
"Šokantno! Amaterska kolesarka zbila odraslega jelena!
Njej ni bilo nič, jelen žal ni preživel..."

Toliko za današnji hitri dan...
Sedaj pa na sprehod, pa urediti zeliščni vrt, posaditi nekaj novih začimb, pa narediti rolado, pa na kavo...

Pod vlak

2011-03-23T22:03:00.000+01:00

Če sem se kadarkoli spraševala kakšen je občutek ko vlak povozi človeka, zdaj zagotovo vem. Danes sem imela namreč ravno to smolo, da sem sedela na takšnem vlaku. Udarec smo čutili prav vsi, nekateri pa smo imeli še to 'srečo', da smo ob odprtem oknu tudi slišali zvok... ki ni bil prijeten. Za vedno mi bo ostal v spominu... Je kot... Ah, bom zadržala zase.
Vlak je po nekaj metrih ustavil in mi smo postali zaporniki na vlaku, saj se nismo smeli kako dobro uro niti ganiti.
Poleg dejstva, da smo nekomu, ki je očitno želel storiti samomor, ustregli, to še ni bilo najhujše. Imela sem namreč blazno smolo s cimri v kupeju.
Ravno poleg mene se je nagnetlo 5 mladeničev. Imeli so bele bundice, bele teniske, uhane in našpičene lase in tisti njihov L... stereotipno do konca, kvazi čefurji torej. Namenoma uporabljam tak izraz, saj so ga tudi sami nalašč omenjali in bili več kot navdušeni, da spadajo v to kategorijo.
Neki šmrkavec, ki je imel v žepu telefon z glasno južnjaško glasbo, me je nesramno nahrulil, naj umaknem torbo, da bo lahko sedel. Tik po nesrečnem dogodku na tirih, pa je začel kričat, da zdej gre on na čik in nima časa sedeti na vlaku, s telesom visel skozi okno, poleg katerega sem sedela jaz, kar pomeni, da mi je dobesedno plezal po kolenih in brisal noge v mojo jakno. Zraven se je delal norca iz umrlega, hodil po vlaku kot šef in maltretiral vse ljudi. Prišlo je celo tako daleč, da sem vzela stvari in odšla v drug vagon. Dvignil mi je pritisk, zares!
Vseeno pa sem še ujela stavek o njegovi starosti in o letu rojstva, ki je bilo 1995... 95!!
Šmrkavec neolikani!

Toliko o današnjem divjem dnevu....

nedelja

2011-03-20T20:22:00.002+01:00

Današnja nedelja je bila lepa nedelja.
Zgodilo se mi je nekaj pomembnih stvari.
Prva je, da sem na svoji glavi odkrila svoj prvi siv las (in to pri 25-ih!!!).
Sem že proslavila dogodek, odrezala las in ga shranila neznano kam.
Druga stvar je zagotovo ta, da sem imela priložnost videti prve korake kajtanja svoje ljube sestrične. Predvsem v lepem spominu mi je ostal pripetljaj, ko jo je veter malce preveč pobožal in rahlo dvignil v zrak, nato boleče tresknil ob tla in jo še trikrat zakotalil za 360 stopinj po grobeljskem polju in po krtinah.
Bela jopica je postala zeleno-rjava jopica in glava polna spomladanske trave.
Tretji dogodek pa je ta, da mi je danes v enem posebnem trenutku srce skočilo v hlače in da mi noge niso več delale kot bi morale. In vzrok ni v sestrični in kajtanju...
In ja, vsakokrat sem ga našla, to moje misteriozno srce, ga pobrala in postavila nazaj na svoje mesto.
Sedaj je ok.

In ko sem ravnu pri srcu in hlačah, naj posredujem še neki rek:
Bolje, da vam srce pade v hlače, kakor pamet v debelo črevo.

Se strinjam.
Pozdrav!

brez imena

2011-03-16T18:50:00.006+01:00

Kdo je?
Mogoče si ti... Odprem oči, skočim na noge in pogledam... Si? Nisi? Mogoče pa si?
Nisi.
Samo mačka, ki se gonita pod mojim oknom sta.
Zaspim nazaj. Zelo trdno in v minuti.
Odprejo se vrata moje sobe, na skrivaj poškilim in zagledam dva možakarja v zelenem, ki na nosilih neseta človeka in ga položita poleg moje postelje. Odideta in mi ga pustita.
Ležal je nepremično in imel odprte oči. Ni mogel govoriti, a bil je živ. Poznam ga. Janez.
Niti približno mu nisem imela namena pomagati. Bila sem tam zato, da ga gledam. In sem ga.
Vse dokler se nisem zbudila.
In spet zaspala nazaj. Malo manj trdno.
Takrat zazvoni zvonec, zelo naglas.
Si to morda ti?
Poštar je. Prinesel mi je otroka. V vozičku in previtega.
Bil je fantič, star okoli dve leti.
Dobila sem ga v rejo. Po pošti. Res smešno.
Podpišem, vzamem otroka in odslovim poštarja.
Otrok mi je šel na jetra. Zvečer sem se odpravljala na koncert in otrok je šel z mano. Vozila sem ga po temnih ulicah, zakajenih in glasnih klubih, kjer je odmeval blues in kjer so se zadrževali sami bumbarji.
Eden je bil še posebno čuden bumbar. Bil si ti.
Končno.
Otrok je bil vseskozi tiho, edino enkrat, ko mi je padel iz naročja, se je malce oglasil.
In ni imel imena.
Bil je županov vnuk.

drajsanje

2011-03-14T21:25:00.003+01:00

Tisti, ki res natančno bere moje besede, je lahko opazil spremembo v prejšnji objavi.
Vsi ostali se lahko obrišete pod nosom :)
Tako je, spremenila sem že napisano objavo, oziroma samo nekaj besed.
In takoj je postala smiselna. Vsaj drugačna. Bistvo se je spremenilo. Na bolje.
Vsaj zame.
In zate.

Zdaj pa k resnejšim stvarem...
Prišla sem iz vikenda na Rogli. Včasih se zapodimo k prijateljici v apartma in tudi tokrat je bilo tako. Namesto smučali, smo bolj plavali v lužah, kar je vnovičen razlog, da se ne grem več drajsat po slovenskih smučiščih. Bedna so. Draga in bedna.
Poleg odraslih ljudi, s katerimi sem delila apartma in jedilno mizo, wc in tuš, je bil zraven še otročiček, dekliček, star 8 mesecev. In takle otročič ponoči ne spi, ampak drenclja in jokca in zbuja vse živo okoli sebe. In otročičeva mati ob 3h zjutraj kuha in previja in poje in ujčka...
Vse drugo, kot delam jaz ob takih urah... Spim ali pijem (hec).
Kar precej naporno torej.
Ampak trenutno imam vse drugo za misliti, kot so plenice.
Polne ali prazne.
Zopet se počutim bolje, življenje je postalo vredno vsake minute in komaj čakam, da ga zaužijem!!

Savudrija?

2011-03-11T12:30:00.003+01:00

Če bi me kdo vprašal kje je Savudrija, bi mu odgovorila z vsem geografskim neznanjem, da nisem popolnoma prepričana.
Če bi mi kdo ponudil krasen apartma v bližini Savudrije, bi z veseljem sprejela in spakirala najlepše kopalke.
Če bi me kdo prosil, naj zatisnem oči in narišem obalo ob Savudriji, bi jo z vso domišljijo narisala, in zraven svetilnik.
Če bi me prijateljica peljala na izlet v neznano in bi se znašli v Savudriji, bi jo povabila na sladoled.
Če bi mi gospod, ki me je peljal na štop, povedal, da je doma iz Savudrije, bi bila presenečena.
Če bi mi mati pripovedovala o svoji mladosti in o poletni ljubezni iz Savudrije, bi mi postalo neprijetno.
Če bi me babica spomnila, da imajo nekje pred Savudrijo zares dobre ocvrte lignje, bi jih šla zagotovo poskusiti.

In če bi me nekdo vprašal, če grem z njim do Savudrije, bi pred tremi meseci šla z nasmeškom, šla bi samozavestno in prepričano.
In šla bi tudi prejšnji teden.
Zavoljo boljšega geografskega znanja, apartmaja, obale in svetilnika, sladoleda, lignjev, ljubezni.

In tudi danes bi šla!
Zate!
:)

"V Ribnco živet...

2011-03-10T18:31:00.002+01:00

...nikoli!!!"
Je nekoč dejala moja dobra prijateljica, ki sedaj že več kot leto dni živi v dvosobnem stanovanju, skupaj s fantom in malim dekletcem.
V Ribnici, jasno.
Lepo je tam.
Če bi se ta trenutek tam našlo stanovanje še zame, bi spakirala tudi sama.
Takoj zdajle.
Čakam...
In čakam...
In pakiram.

Dovolj imam.

If...

2011-03-07T16:59:00.004+01:00

If you are, you breathe.
If you breathe, you talk.
If you talk, you ask.
If you ask, you think.
If you think, you search.
If you search, you experience.
If you experience, you learn.
If you learn, you grow.
If you grow, you wish.
If you wish, you find.
And if you find, you doubt.
If you doubt, you question.
If you question, you understand
And if you understand, you know.
If you know, you want to know more.
And if you want to know more, you are ALIVE.

Skopirano iz reklame na NationalGeograficChannelu. Live Curious.

p.s. Danes ne premorem več, kot kopiranje.
Te besede si to zaslužijo :)

naplavljena

2011-03-06T22:27:00.004+01:00

Zopet se je zavrtelo leto in z njim sem se v maski zavrtela tudi jaz. Danes se mi jasno, vrti v glavi. Precej. In ker sem združena s posteljo že čisto cel dan, imam židan čas pisariti po dnevniku v digitalni obliki.
Na pustovanju je bilo zanimivo, vsaj kolikor se spomnem. Nekako me je izdal ta moj spomin in mi onemogočil, da bi lahko zapisala kaj pametnega o včerajšnji noči. Bila sem naplavljena morska deklica. Nisem si bila tako všeč. Kot kobila, lani, sem se bolje obnesla. Pa vseeno..
Mislim tudi, da moram prenehati z divjanjem po gostilnah in s škropčkanjem.. dovolj je bilo. Nekaj sem že stara in morala bi postati odgovorna in zrela oseba! Tako! Tri, štiri, zdaj!
Bolj pametno bi bilo, da bi za vikende pekla štrudl v novem firtofu in štrikala štumfe z najbolj fino volno. In tako tudi bo.
Ker je tale petek moj očka praznoval 50let in ker ima super sposobne otroke, smo mu pripravili nekaj presenečenj in sicer smo za to priložnost ustanovili družinski bend 'PilPelPal'. Špilal smo nekaj komadov, med drugim tudi meni zelo ljub Ring of fire od Johnnyja Casha..krasen je!
S Slavčkm pa sva mu podarila tudi lepo, novo, črno kitaro in risanko o njemu in njegovem življenju. Več o risanki povem drugič. In o našem novem bendu. :)
Jeee, uspelo mi je napisati do konca.
Ura je veliko, pisala sem dolgo, sedaj si pa zaslužim počitek!
Lahko noč.

Težka noč

2011-03-01T08:44:00.004+01:00

Včasih imam težko noč, ker sanjam čudne sanje. Sem ter tja mi podivjane misli ne dovolijo spati in včasih sem le preveč utrujena za spanje. Pač, se zgodi.
Včeraj pa je bilo drugače. Podivjane misli sem nekako potlačila v podzavest, ker me pri zavesti mučijo in ubijajo in jih ne zdržim več. Res ne.
In potem, ko sem že mislila, da bo krasna mirna noč, se je oglasilo moje telo, ki si je res želelo prekomernega izločanja.
Komaj sem prišla do stranišča, ko mi je padla glava notri in odšlo je kosilo. Presneto, si rečem. Adijo musaka. Ok.
Težko, vendar prenesem, Razmišljam, kako še nikoli nisem bruhala trezna.
Naslednjih nekaj minut je mirno. Nato se odloči debelo črevo, da je na vrsti. Spet tečem, tokrat se vsedem na školjko. Ok, no, to je pa že preveč.
Po nekaj minutah mira, se spet javi želodec. Tečem, kot na maratonu in kot odličen košarkaš zadanem školjko... Še več kosila.
Sovražim, kadar se mi ustavi nekje v požiralniku delček krompirja in kadar čez nos potegnem kos solate. Verjamem, ogabno se sliši. In bilo je.
In spet, debelo črevo se odloči izliti vse svoje bogastvo. Enkrat sem celo tekla na stranišče in nisem vedela za katere vrste izločanja naj se odločim najprej. Madoniš!!
Takle trening sem imela nekje do 3h zjutraj, izločala iz posamezne odprtine približno šestkrat, nato pa se je situacija pomirila.
Zakaj se je to zgodilo, ne vem. Z bratom sva namreč prav včeraj vse jedla identično in njemu ni bilo nič.
Mislim, da je krivo moje psihofizično stanje, ki v zadnjem času res ni najbolje. Močno upam, da se izboljša, ker dvomim, da lahko preživim.

Na boljše jutro!
:)

Caminoigra

2011-02-27T18:07:00.005+01:00

Pa naj še kdo reče, da Slovenci nimamo kvalitetne glasbe... CAMINOIGRA!

p.s. Po kakih 7ih letih sem se točno ta trenutek spomnila, da sem jih nekoč poslušala in sem jih mogla takoj prilimat sem, pa še animacija je huda.
Za spomin.

vinska...

2011-02-24T21:44:00.001+01:00

"Nepremično je stal pred mano, si spletal dolgo črno kito izpod pazduhe in me nagovoril v madžarščini..."
Točno s tem stavkom se je začel današnji večer v Patriotu, katerega sem se po naključju udeležila. Za mikrofonom je stal Janez Bončina-Benč. Poslušala sem prve štiri komade in po sili razmer morala zapustiti lokal. Malce me je namreč prijel alkohol, hkrati pa so me zelo žulili ključi od maminega avta v desnem žepu. Piti in voziti ni več hec dandanes.
Hitro se me prime zadnje dva dni, saj sem dvakrat po 4ure prisostvovala predavanju za sommelierja. Poznavalca vinske kulture, pitja in strežbe vina. Vinska kultura mi je premalo poznana. Vsaj ob vikendih pozabim na kulturo! Saj ne da je s tem kaj narobe... Razen glavobola naslednjega dne.
Tako! V dveh dneh sem poskusila skoraj 30 različnih vrst vina iz Slovenije in celega sveta, se naučila vihteti kozarec, vonjati vino, tudi odliti odvečno vino v primerno posodo in še kaj. Med drugim sem izvedela podatek, da naj bi Slovenci popili 43L/vina na leto na prebivalca!!!
To je veliko. Ne dvomim, da sem tudi sama vmes :)

Med vožnjo domov sem ugotovila, da ga imam rada. Vino.
In še nekoga:)

repa...

2011-02-22T22:46:00.004+01:00

Trudim se in trudim... da bi le uspešno objavila nekaj besed na moj preljubi blog. A mi ne gre, očitno čas ni na moji strani. Brišem napisane objave za objavo in poskušam spet in spet.
Pa ne menda, da imam zopet možganski blackout. Tole torej pišejo moji možgani z zadnjimi močmi in s praznimi baterijami. Kako naj jih napolnim, ne vem. Nikjer nič ne piše.
Vmes grem v garažo obesit oprano perilo.
....obešam...
In že sem nazaj, še slabše sem kot prej.
Vse me spominja na nekaj, kar me ne bi smelo. Ne vem več, ali pišem domišljijski spis ali doživljajski. Zamešala sem ta dva pojma v resničnem življenju.
Zaprem oči in vidim bolje kot z odprtimi. V sanjah čutim bolj natančno kot v zavesti in z zamašenim nosom voham bolje kot kdajkoli prej.
A slika pod mojimi vekami, ko mi padeta skupaj, je zmeraj ista in žalost vedno manjša...
Poslušam pesem skupine Čompe z naslovom Repa in se sprašujem, kako je možno, da se v vsakem besedilu najdem. Mogoče sem samo tak hudičev egocentrik. Verjetno bo to.
In ko že 17ič poslušam isto pesem, tudi egocentrizem ni dovolj močan, da bi jo spustila še 18ič.
Dovolj imam.

Raje grem v posteljo zapirat veke.

Spet doma

2011-02-05T21:04:00.000+01:00

Opa, naslov zveni identično kot oddaja Maria Galuniča. PA NI!!
Doma, torej.
Iz smučanja po Kronplatzu in Marmoladi, sem domov prinesla še neko čudno virozo, jo seveda razdelila med starše, ki sedaj že v kompletu z mano kašljata, si merita vročino, ki kar narašča in stokata od bolečin. Ja, huje kot je bilo meni, ne more biti nikomur. Dva sončna dni sem preležala sama v apartmaju, se tolkla po glavi, jambrala v nedogled in v rokah držala 6-dnevno smučarsko karto... Aj aj.. Čudim se, kako da je virus dosegel ravno mene, ko pa sem si usta vsako jutro in dopoldne polnila s šnopčkom...
Tudi šnopc ni več, kar je bil.
Nekaj fotografij sem pa le uspela narediti, tik preden sem padla v stanje otopelosti:)
Več, prihodnjič.

na smučke!

2011-01-28T23:30:00.001+01:00

Prišel je dan veselja, oziroma dan odhoda na smučanje. Kam drugam kot na Kronplatz.
Skoraj se ne upam iti drugam, saj imajo ravno na tem smučišču za svoj simbol PETELINA!!
In jaz sem vedno tam, kjer je petjeln! ;))

Smučke so nabrušene, palice zvite, pancarji lepi, bunda grozna, hlače bele, očala nova in čelada lanska na glavi.
S soncem sva pa itak zmenjena! :)
Na krasen teden!

In če mi bo le urnik dopuščal, bom kakšno fotografijo dala na ogled tudi na tale blogič.
LP!

ko zmanjka...

2011-01-26T20:13:00.000+01:00

...besed, so tudi slike dovolj.
Bienale, Benetke, oktober 2009.

Pa lep večer!

čudno

2011-01-22T16:25:00.006+01:00

Čudna frizura, čudno spodvite noge na stolu, čudne oči, čudna trenirka, čudna španga, čudne misli... ČUDEN DAN. In to prav danes.
Predvsem pa je čudna sama beseda 'ČUDNO'. Ojoj, res je obupna. Včasih se zamislim, kako smešne so te naše slovenske besede...
Že precej časa sedim za računalnikom, čudna sem. Prišla sem domov ob 9h zjutraj. Bila sem na neki zabavi brez konteksta.. Smo pili, jedli, kockali, nažigali glasbo, se smejali in zatisnili oči ob 6h zjutraj. Verjetno je zato moj dan tako čuden. Utrujena sem.
Pred uro sem dobila sestrično na obisk in v vsej tej čudnosti sva vadile petje, ker se nama v kratkem obeta nastop pred družino. Vadile sva tole pesmico: Mr Sandman. Izvajata ga ena dva posrečena človečka, mislim da sta par, z izrednim smislom za glasbo in video hkrati. POMPLAMOOSE!!
Šlo nama je kar ok, razen, da moram peti tako visoke tone, da skoraj ne privoščim nobenemu, da bi me moral poslušati.
Drugače pa po novem pojem v pevskem zboru pod vodstvom
Boruta A. Lušno je, res sem si želela peti. Zadnjič sem si celo kupila mikrofon, tako da se doma igram, da sem Hajdi Korošec. Najraje imam komad Oblečem si oblekico. Znam tudi koreografijo.
Ugotovila sem da moram zdajle prenehati s pisanjem. Ne vodi nikamor.
Pozdrav!

p.s. V kratkem ruknem gor eno serijo fotk, tole pisanje postaja naporno.
Pa še statistika mi pravi, da se na mojem blogu (kljub ne-reklamiranju) ustavi povprečno 20 ljudi dnevno, kar pomeni, da ne nakladam samo zase, ampak še za vsaj 20 resnih in odraslih (ali pa tudi ne) ljudi na dan. Ojoj.
Zresniti se moram in KONČNO PRENEHATI PISATI BEDARIJE. Vsaj danes.
Pozdrav št.2!

Zavist

2011-01-19T17:42:00.000+01:00

Zadnje čase precej razmišljam o besedi iz naslova.
Nekege dne sem namreč pomislila ali komu kadarkoli zavidam, oziroma ali sem komu 'fouš'.
In sem vsa ponosna ugotovila, da res nobenemu ničesar ne zavidam. Pogosto se namreč znajdem v družbi ljudi, ki imajo več kot jaz. Imajo super hišo, dobre avte, prekrasne otroške vozičke, moderne cunje, drage čevlje, napredne telefone, nove računalnike, televizorje in playstation. Poleg vsega tega, gredo lahko 3x na teden ven jest, se razvajat na masaže, na križarjenje in v kočo sredi hribov. IN NE ZAVIDAM JIM. Pravzaprav jim privoščim. Res!

In tako sem vse do včeraj mislila da res nikomur ne zavidam.
Dokler nisem po naključju odkrila Facebook profil nekega znanega dekleta (še iz srednje šole). Seveda me je matral 'firbec' in šla sem pobrskati po njenih slikah.
Slike pa... Neverjetne. Govorijo eno samo zgodbo, zgodbo o tem našem planetu. Kako je krasen, edinstven in kako nujno je, da ga doživimo in vidimo. Slike so pisane in nasmejane. Polne sreče in dogodivščin. Polne brezskrbnih otrok iz najrazličnejših držav, polne sončnih plaž in deževne džungle, škrbastih nasmehov in poštenih obrazov. Brazilija, Mehika, Tanzanija, Uganda, Kitajska, Čile, Peru, Egipt, Papua Nova Gvineja, Kolumbija, Maroko, Rusija...
Brezmejno potovanje in srečevanje novih ljudi. Spoznavanje njihovega načina življenja. Edinstveno.
A vendar sem se po ogledu vseh slik počutila slabo... Občutila sem zavist. In nisem si mogla pomagati. Odkrila sem, da zavidam in to zelo! Zavidam dogodivščine in občutke. Zavidam!

In to ni nič drugega, kot na novo odkrito čustvo v meni in dejstvo, da se je zopet rodila želja po novih dogodivščinah in pobegu v ta naš krasni svet.
Taka zavist je super zavist!

Lp!

Real or fake?

2011-01-16T15:35:00.001+01:00

škropec, škropci...

2011-01-08T23:58:00.003+01:00

Ura je pozna, a jaz sem doma.
Odločila sem se, da v januarju vikendov ne bom preživljala v gostilnah. Žal se je danes moj plan podrl, saj sem že ob 15.30 sedela za šankom in pila škropec s kokakolo... Sem mar pijanec. Pijanka? Morda. Pijanec se mi bolj dopade.
Vse do te minute sem sedela za šankom in pila škropec. Sem ter tja je bil dober, tu pa tam pa tudi zanič. Zelo zanič. Mehurčkov v kokakoli je manjkalo.
Ko sem si sedmi škropec naročila v gostilni Majzelj, sem bila rahlo presenečena nad prizorom v gostilni. Ko sem vstopila s prijateljem kriminalistom, je za eno mizo sedel Janez Lesenonogi in gledal v svoj tisočkrat videni kozarec z bevando, za sosednjo mizo je komiral gospod pri šestdesetih ob laškem pivu, za tretjo mizo pa je ves nasmejan mahal Hans. Naš Hans! Prvič sem opazila da ima vse črne zobe, oziroma kar je pač od njih ostalo. Vesela sem bila njegove družbe. In on moje. Predvidevam.
Kmalu zatem je Janez odškripal ven, starejši gospod pa je med komiranjem govoričil nepovezane besede. Življenje je čudovito, sem si rekla, pomahala Hansu in odšla.
Odšla k Upokojencem. Na pomfri za 1euro. Svet je res lep, pomislim in se že naslednjo minuto razžalostim, ko opazim da mi zmanjka za kuhano jajce. Pa samo 20centov je, zraven pa polno revežev, ki mi nimajo za posoditi. Morda pa svet le ni tako lep.
Kakorkoli že, vesela sem, da sem sem našla domov, kjer me čakajo zastonj stari čevapčiči od kosila. In še zadnji škropec!

debela

2011-01-06T21:23:00.003+01:00

Menda sem se 'ugojila' ( zredila, za tiste ki ne veste). Tako vsaj pravi moj sodelavec, ki dela pri tetinem podjetju, kjer občasno pomagam tudi jaz. Danes mi je spet namenil ta krasen kompliment! "Ti, ampak ti si se pa oreng ugojila...al maš sam hlače tako ozke?"
Ironično je, da ima ta moj sodelavec enih 120kg in me vedno ko grem mimo pošlata nekje od prsnega koša do kolen. Skoraj bi lahko rekla da sem žrtev spolnega nasilja na delovnem mestu, zraven pa še deležna opazk o debeli riti. Le da se sodelavcu zdi to tako za hec, oziroma prisrčno.
Kdo bi mu zameril, to ima v genih. Ko sem pred leti naključno srečala starejšega gospoda, ki je že stegoval roke proti mojem popku, mi je sproti povedal še kako se piše. "Aha", sem rekla, "vi ste zagotovo njegov oče, kajne".
Zgodilo se mi je tudi, da mi je stara mama enkrat dejala: "Uuu, Dianca, rit pa kr haje, ne?"
Upam samo, da me bo mož nekega dne lahko dvignil in nesel čez prag.

Ok, priznam, da ne vem zakaj sem napisala tole objavo... debilna tema. Pa naj bo.

Čuden dan, ta 6.1.2011 :) A poln spominov... pa ne o debelosti.

p.s. danes sem naslikala sliko, ki ni romala v smetnjak. Še.

nesmisel

2011-01-03T16:37:00.004+01:00

Nekaj me nenormalno žene k pisanju. Žene in žene, čeprav priznam, da danes ni pravi dan. Nimam navdiha. Žene me, a brez navdiha. Kaj je to potemtakem? Nesmisel.
To bo.
Zdi se mi, da bo danes pravi dan za ustvarjanje. Ta presneti kašelj in prehlad sta me obsodila na preživljanje prostega časa v svoji sobi.
Kaj le bi?
Igrala na rahlo pozabljeno violino? Bi.
Razmišljala? Bi.
Slikala na platno? Bi.
Vzamem čopič v roke in potegnem črto čez format 40X40. Ne, zagotovo ni pravi dan za ustvarjanje. Zabrišem platno pod mizo in sproti pogledam skozi okno. Bi mogoče kljub vsemu šla ven? Bi, če bi imela 'lojtre'. Kot nekoč, ko sem za stavo splezala po njih v svet. Super svet. Svet brez skrbi in cvička.
Včeraj sem izvedela, da sem nekoč izjavila, da je bar Bacardi 'moje življenje'. Mogoče res. Zamislim se in mi postane slabo. Mogoče moja mladost, ne pa življenje. To bi lahko rekel samo Zvonko. Ne pa jaz.
Nato se zagledam v novo ureznino na roki. Spet sem jo fasala na novoletno zabavo. Kot skoraj vsako leto fašem eno veliko. Zbiram jih, kot nekateri zbirajo prtičke ali znamke. Tako jaz rane.
Tale moj nesmiselni dan postaja res nezanimiv. Tokrat me žene k prenehanju pisanja.
Mislim, da bi bila veliko bolj uspešna, če bi se podala na razprodaje, kot vsak povprečnež.
Za konec prilagam Zvonkota, spet. Zasluži si.

2011

2011-01-02T21:33:00.004+01:00

In že sem tukaj!
Nova, sveža, prerojena, z novimi načrti in omejitvami, ki sem si jih postavila za letos!
No, niti najmanj ni res tako. Nisem nova, niti ne sveža, nimam nobenih načrtov, niti omejitev. Pravzaprav se me letošnji skok v novo leto sploh ni dotaknil.
In ravno ko sem sestavljala sms-e za znance in prijatelje, sem se vprašala, zakaj bi pravzaprav ljudem nekaj zaželela.
Saj vsak pri sebi ve, kaj si želi. In kdo sem jaz, da ljudem želim naj bodo srečni in veseli, nasmejani in pozitivni. Kdo sem, da lahko odločam o tem.
Vseeno sem jim zaželela pozitive, kakršno pričakujem od njih.
Na koncu pa sem najbližjim podarila tudi kozarček marmelade, ki sem jo čisto prvič delala sama. Menda mi je dobro ratalo :D

V novo leto grem veselo in nasmejano, kot najbolje znam!

Dan za Ban

2010-12-26T20:43:00.003+01:00

Prihaja novoletno praznovanje, oziroma noč, ki mi je blazno bedna.
Saj ni tako hudo, samo, ker vsi toliko besedičimo okoli tega dne, smo posledično vsi nataknjeni in nervozni zaradi tega. Kje boš ti, kje bo on, kdo še bo, kaj boste jedli in pili, zakaj in zato...mah.
Po nekaj manj ali bolj nesimpatičnih idejah, sem predlagala, da se zapodimo kar v našo zidaničko, kjer bomo na toplem, dobro jedli in pili. In to je tudi vse, kar si želim od tega dne.
Pa še kakšen komad od Alfija Nipiča, jasno!

Dan za Ban torej!
Juhej!

Tole je verjetno moja zadnja objava v letu 2010, zato SREČNO 2011!!!

Heima...

2010-12-20T17:33:00.000+01:00

...v prevodu v angleščino pomeni 'at home' in pa tudi 'homeland'.
Je naslov posnetka koncerta skupine oz. neke vrste dokumentarec, posnet v njihovem naravnem, oziroma domačem okolju, na ISLANDIJI!
Ja, to je verjetno ena najlepših, najmirnejših in najbolj nenavadnih držav na svetu. Verjetno ne rabim poudariti, da si nadvse želim tja.
In ker je Islandija prostor nenavadnih glasbenih skupin, posameznikov in nenazadnje samih ljudi, se je na tem spisku znašla tudi skupina SIGUR ROS.
Leta 2007 se je skupina odpravila na potep po državi in prirejala koncerte na prostem, brez predhodne reklame in najave.
Torej, prišli, odigrali, očarali ljudi in odšli naprej.

Spodaj je link, ki odpelje na Youtube, kjer si lahko ogledate trailer:
Sigur ros- Heima

Srečna sem za tisti dan, ko sem jih odkrila...
In zagotovo lahko rečem, da je film Heima eden izmed mojih najljubših.
Miren in spokojen, za moje srce in dušo!

Poglejte si ga!
lp

vojaško silvestrovanje

2010-12-18T13:47:00.006+01:00

Po včerajšnjem dnevu oziroma večeru spet lahko ponosno rečem: Srečna sem, da živim, kjer živim, da sem se rodila v pretežno normalnem okolju in med normalne ljudi...
Srečna sem da sem doma v Šentjerneju!!!
Namreč, včeraj nas je pot odpeljala proti Brežicam, natančneje v vas Cerklje ob Krki. Skupaj z dvema pobcema sem se znajdla pred vrati gostilne, pred katero je stalo nekaj Romov in vojakov, ki so zaključevali s silvestrovanjem.
Vmes je bil seveda tudi osebek, zaradi katerega smo se tam sploh znašli, saj smo ga morali zaradi preobilice alkohola odpeljati domov. Vojak!
Že zaradi glasbe in zgodnje ure (18.00) se mi ni ljubilo vstopiti, a me je napis na vratih prepričal: ČE NIMATE KAM, PRIDITE K NAM!
Žal mi je da sem se tako odločila. Vstopili smo prestrašeno in gledali situacijo.
Za šankom je stregla visoka slovaška blondinka, škrbasta, zelo stara in posušena, vidno zjahana lajdra. Žal, ne morem se drugače izraziti. Seveda v prozorni majčki in visokih špičakih.
Na drugi strani šanka je škrbasta vojakinja divje plesala in padala po tleh ter objemala vsakega, ki je prišel mimo. Jasno, saj je imela oblečeno majco z napisom: I LOVE BOYS, PARTIES and SHOPPING!
V vsej tej grozi so za eno mizo kraljevali Romi in nas gledali precej nevarno... Ok, pogled obrnem iz njihove mize nazaj na staro lajdro za šankom. Saj niti ni tako slaba, si mislim!
Medtem prikoraka do mene starejši gospod, rahlo vinjen, tudi vojak in me vpraša s kje prihajam. Rečem, da iz Šentjerneja. V tistem se prime za obe ritnici, poskoči in zakikirika!! Pri tem se seveda smeji na vse svoje škrbine in odpadle zobe.
Ok, si rečem in zapustim gostilno...
Hitro smo odšli iz prizorišča in odpeketali v Šentjernej. Skupaj z vojakom! Vstopila sem v Bakardi in se počutila odlično! Lep je ta naš petelinji kraj!

Lp

Fallen

2010-12-15T17:49:00.003+01:00

Kadar po naključju odkrijem nekaj zanimivega, moram hitro deliti z vsemi, zatorej...
hitro pogledat tole animacijo!

Klik na spodnji link!

Fallen
Tomek Baginski

misli

2010-12-14T23:13:00.004+01:00

Zunaj sneži. Sedim v sobi in poslušam glasbo. Rišem. Gledam. Pišem stavke. Kot v srednji šoli. Zločin in kazen. Mmm, pogrešam ga. Koga? NJEGA. Koga to? Ne vem.

V razcepu sem. Misli mi skačejo levo in desno, kolikor je pač možno za misli da fizično skačejo. Vsaj zdi se mi da fizično skačejo, prav boli me glava od udarcev... V vsem tem hrupu pa si želim tišine in še nečesa... Prepovedanega, nemogočega, nedosegljivega, malo verjetnega, nesramnega, neoprijemljivega...
Želim si biti doktorica filozofije. Znala bi razložiti te stvari v moji glavi, vsaj napisala bi nekaj znanstvenih besed in zvenelo bi bolje. Tako pa nimam besed. Nimam nič. Bednica.

Naslednjo minuto se počutim neverjetno bolje, močno in neuničljivo. Misli so popolnoma negibne, popadale so znotraj lobanje, ležijo in so tiho. Tako je bolje.

Mirno in spokojno se odpravim pregledovati foto albume, pisma, razmišljam o preteklosti. Tisti preteklosti, od katere je odvisna tudi moja prihodnost. Kako neverjetno se prepletata. Preteklost in prihodnost. Vajeti svojega življenja imam v rokah, samo drznosti ne. Ali je premorem toliko? Vsaj malo tiste drznosti?
Razmišljam in spet se zbudijo. Proklete misli.

Ponovno prižgem glasbo. Da jih utišam. Zopet zavrtim Thievery Corporation- Heaven's gonna burn your eyes!

rekord

2010-12-12T23:49:00.005+01:00

Ura je precej, jaz pa podiram rekorde.
Prvi je ta, da sem dan preživela v svoji sobi, kljub občasnim sončnim žarkom, ki so prodrli na moja lica, se mi ni zdelo vredno iti na svež zrak.
Drugi je ta, da sem bila po včerajšnjem divjem in objestnem žuru danes precej (vinsko) utrujena in da NISEM preležala nedelje, kot ponavadi po takih divjih večerih.
Tretji je ta, da sem preživela skoraj 4ure na FB klepetalniku in si dokončno dokazala da sem prava klepetulja, za nekatere celo neuravnovešena in zabita. Verjamem, da opazke niso bile čisto na mestu.
Še en rekord je tudi, da sem bila sposobna pogledati 3 ure dolgo oddajo Big Brotherja. Nisem ponosna na slednjega.
Rekord pa je zagotovo tudi to, da pišem blog prav danes, saj sem zares zmedena in narobe tipkam. Bravo jaz!
Verjetno sem postavila še kakšen rekord, a si ga moji zabiti možgani žal niso bili sposobni zapomniti, zatorej je to vse za danes..
Lep dan je bil, še posebej ker vem, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni klepetati z mano v nedogled :)
Na čimveč takih pogovorov!

nostalgija

2010-10-28T13:47:00.001+02:00

"Ko leta 1985 ameriško-francoska odprava končno najde razbitine Titanika 4km pod morsko gladino, ko na računalnik pride prva verzija programa Windows in iz radijev odmeva We are the world, dete z imenom Diana prvič uzre svoj novi dom pod Gorjanci."

Točno tako se je glasila ena izmed vrstic na mojem vabilu na izlet z geslom nostalgija! Seveda pod organizacijo mojih najljubših dveh, Jerce in Anje. Prišel je namreč dan obdarovanja.
Tista naša grda navada o obdarovanju šele pol leta po rojstnem dnevu nam je tako prišla v navado, da je sedaj že skoraj nujna!!
In tako smo se odpravile na izlet.

Po zajtrku (jajca in bezgov čaj) se odpravimo v Maribor v Muzej narodne osvoboditve, kjer smo si ogledale razstavo z naslovom Retrovizija.
Verjetno ni treba posebej omenjati, da smo bile oblečene v stilu. Razvlečeni puloverji, pajkice, volnene jopce... in še rdeč trakec je kukal izza vratu :)
Za malico smo jedle sendvič, pile Pingo sok, se sladkale z Gorenjko in Tortico. Pa tudi Cocta ni manjkala.
Sledil je obisk Orehove vasi.
Tam je namreč gostilna, kjer sem se pred leti znajdla čisto sama in čisto po naključju. Ko sem takrat vstopala mimo vhoda, se spotikala ob gumijaste škornje, ki so jih vljudni gostje sezuli kar zunaj, se navajala tipičnih kmečkih vonjav in iskala prosto mizo, sem se zaljubila v tisto gostilno! Naročila sem gosti sok, kavo, tunino pico in tatarsko, za konec pa še en gosti sok in plačala 5 EUR!!!! Ja, človek jo mora imeti rad!!
In tako smo jo obiskale tudi tokrat, jedle in pile, se veselile in gledale zares kratko krilo naše kelnarce v poznih 40-ih.
Za res prijeten zaključek dneva sem dobila še gosti sok s smetano skupaj z mojo sliko iz vrtca, kjer sem bila zares depresiven klovn in se odpravila domov z vlakom!!!
Zares lep nostalgičen dan!!

Kostanjevica na Krki ali...

2010-10-07T08:00:00.002+02:00

Kostanjevica v Krki...
ali Kostanjevica pod Krko,
ali celo Krka v Kostanjevici...

Marsikateri naslov bi torej prišel prav. Res je, da so poplave že mimo in skoraj pozabljene, jaz pa se objavljam sličice.. Ne, ažurna ravno nisem :))
Bolj objavljam zaradi tega, da se spet javim in navadim prste tipkanja v blog.
Kostanjevica je bila torej pod vodo, hkrati katastrofično in razburljivo.

Sandiju...

2010-07-13T22:14:00.006+02:00

Zakaj pišem samo še takrat ko odhajam na ali prihajam s pogreba? Počasi me že mineva prejemanje telefonskih klicev, ki ne sporočajo ničesar dobrega.
In vedno znova se vprašam, zakaj moram iti prijatelja pozdravit v mrliško vežico... zakaj ne na bolnišnični oddelek. Zakaj vedno v mrliško?! Kaj nima nihče tiste poskusne možnosti za preživetje? To ne obstaja več? Ali si mrtev ali živ.
Na živce mi gre, da odhajajo ljudje polni življenja, od katerih pričakujem še tako veliko besed in idej, znanja.
In na živce mi gre, da čakam in čakam njihov klic in v glavi slišim tako edinstven smeh. In nikakor ne morem zbrisati številke iz imenika. Ne morem. Upam, da še poslednjič zazvoni.
Ampak ni nič. Je samo tišina.

Tudi piknika, ki je bil zmenjen za drug teden ne bo. Odpade. Za zmeraj.
In že je večer in jutro bo, ko bom spet skrivala sledove zatečenih oči.
Dost mam tega!

Sandi...

25...

2010-06-21T17:54:00.002+02:00

Menda da sem bila nedavno stara 25 let... možno, sama se ne spomnem tega trenutka... Veliko bolj se spomnim zadnjega petka, ko sem kruzala od gostilne do gostilne, od prizorišča nogometne evforije do fešte v naključni zidanici (že skoraj pozabljen fenomen v naši dolini), pa spet do znanega kevdra in spet s hriba v dolino proti Šentjerneju.
Kruzala sem skupaj še z dvema pobcema, vmes smo dobili najbolj čudne navdihe, tudi tega, da se je eden izmed pobcev vsedel v avto ob cesti, ga vžgal, dočakal tudi lastnico avta, ki se je zelo glasno drla, a v naslednji minuti smo že bežali (brez avta) po cesti in po travnikih.. Lušno smo se meli.
To, da se naslednji dan nisem vstala s postelje cel dan, verjetno ni potrebno razlagati (pa samo 2kozarčka sta bila preveč!)
Kljub vsemu se zavedam, da bi bile tistega petka lahko posledice veliko hujše. Jah, je bil pa to le 'tisti' petek, ko smo SKORAJ premagali Američane v fuzbalu in je to dejstvo, da jaz to vem res neverjetno veliko vredno!!!
Na prvi poletni dan se takole poslavljam z mojega javljanja, oblečena v dolge žabe in kavbojke, flis in windstopper, ravnokar prišla s pogreba 33-letnika iz Kostanjevice, odhajajoč na koncert Policijskega pihalnega orkestra. Mislim da je bilo dovolj pestrosti za danes!
lp

Ko je v igri maroški viski...

2010-05-16T19:53:00.000+02:00

Tako je, srečno sem prispela domov, se za las izognila ponovnim zaporam v zračnem prometu in se po nekaj dneh privadila sivega domačega kraja in dežja.
Preden planem po domačem pecivu z mize, pogledujem po rokah in preverjam če so čiste, iščem antibakterijski razkuževalec in pozabljam da mi med tuširanjem voda LAHKO steče tudi v usta in da zato ne bo nič narobe. Ah, ta naša ljuba Evropa in mini Slovenija vmes, srečna sem da sem tukaj doma in da to cenim.
Sploh ne vem kako naj začnem...Skratka, takoj na začetku smo popotnice (še Jerca in Anja) doživele kulturni in vročinski šok hkrati. Ob 8ih zjutraj je na dan našega prihoda v Marakeš, sonce žgalo kar celih 32 stopinj celzija.
Mesto nas je navdušilo s svojo pisanostjo, zanimivo arhitekturo, tržnicami, v katerih se z lahkoto izgubiš, z vonjem po začimbah (pa tudi po dreku vmes), z različnimi ljudmi (brez zob) ter z največjim družabnim prostorom Djeema el Fna, kjer se vsak večer zbere na tisoče ljudi, ki prodajajo VSE, kuhajo, pečejo, igrajo na inštrumente, pripovedujejo zgodbe in služijo, na račun turistov seveda.
Naša pot je bila oblikovana v krog, začele smo jo v mestu na severu, Tangier, nato šle v Marakeš, pa v Ouarzazate, Ait Benhaddou, Tinehir, Merzouga (v puščavo), v Fes in Chefchaouen, ter nazaj v Tangier. Precej so nas skrbele logistične povezave, ker v tej državi namreč vlada ogromen nered, voznega reda na avtobusnih ni in vsak, ki te vidi te 'nategne' da zasluži.
Precej smo se vozile s taksiji, tud na relaciji 500km... Od zdaj naprej se vozim samo še s taksiji po Ljubljani...ja itak!
Za tri dni smo se priključile tudi skupini s kombijem, saj je njihov program zajemal ravno tiste stvari, ki smo jih želele videti in je bilo tako bolj enostavno, pa še kup smešnih ljudi s celega sveta smo spoznale... Od vsega pa sem nam je zagotovo najbolj dopadlo jahanje kamel in spanje v berberskem šotoru. Mislim da take tišine, kot je med sipinami, ne doživiš nikjer. Temu se reče smrtna tišina. Nič ni. Samo mir in spokojnost. Krasno je bilo! Pa še berberu Mohamedu smo dale mal šnopca in ga osrečile za nekaj časa:)
Dlje časa smo ostale v mestu Fes, ki nam je bilo bolj všeč ravno zaradi ljudi, ki so bili že bolj pomirjeni, niso te napadali kot plenilci. Zdi se mi kot da so v trenutku vsi ugotovili iz kje prihajamo in se drli za nami: Slovenija girls!! Še celo ko smo sedele na terasi našega gnilega hotelčka, se je Ahmed in sosednje gostilne drl naj pridemo k njemu, da nam prinese meni za hrano na teraso itd. Na koncu pa nam je pri kosilu častil še pijačo, metin čaj oziroma maroški viski, kot mu rečejo! To se res nikjer ne zgodi.
Najdlje pa smo se zadržale v Chefchaouenu, modrem mestu v severnem delu Maroka. Čudovito, barvito in toplo mesto. Prodajalci te tukaj komaj da pozdravijo in je precej bolj evropsko, kar se tega nadlegovanja tiče:) Mesto je tako modrih barv, da skoraj ne verjameš svojim očem. Čudovito je. Se ne čudim, da je hkrati tudi ciljna točka hipijev in tam je hašiš lahko dostopen, še celo na terasi med kosilom ti natakar sproti ponuja svojo robo.
Takole, naš 12dnevni krog po Maroku se je v Tangierju sklenil, na letališču smo morale preživeti še zadnjo noč in srečne smo odletele v Milano in nato v Slovenijo.
In kot je rekel neki mimoidoči brezzobec v Fesu:
Aaa, Slovenia is PARADAJZ!! (z našim kmečkim naglasom)
Pa še res je:)

Zadnja..

2010-04-22T22:13:00.002+02:00

...objava pred mojim naslednjim potovanjem... Upam da bo še kakšna po njem:)
V ponedeljek z Jerco in Anjo odpotujemo v Maroko za 14dni. Če nam bo le vulkanček naklonjen in bomo lahko poletele.
14 dni torej. Kratka a sladka tura. Tura skozi arabski svet, svet islama in metinega čaja. Svet drugačnega načina življenja, drugih kultur, drugačnih ženskih vlog in drugačnih pravic, drugačnega ozračja in mentalitete. Želim si ga doživeti na najlepši možen način in verjamem da ga tudi bom. Samo pozitivne misli moram imeti vedno sabo, kot ponavadi:)
Pa menda da tudi malo domačega šnopčka ne škodi...

Torej, vidimo se po 8.maju... Do takrat pa Salaam Aleikum:)

Petek je!

2010-04-16T21:11:00.003+02:00

In tudi tale petek zame ne pomeni čisto nič posebnega. Razen to, da sem že ob 21.11 v črtasti pižami in kopalnem plašču s krogci. Ja, tole pa je morebiti malo posebno, še posebej ker je bil petek vedno dan za veselje in pohajkovanje po teh in onih zakotnih kotičkih gostiln.
Zadnje čase pa sem doma.
Ob večerih čas preživljam v svoji sobici, ki je še vedno polepljena s slikicami Kurta Cobaina in Boba Marleya, kjer še vedno na stropu visi ogromen plakat Rock Otočca, kjer so na stenah podpisani moji dragi prijatelji in njihove z voščenkami narisane stvaritve, kjer je okno pobarvano z "rasta" barvami, pa tudi kjer se čisto na majhno napisani skrivajo napisi, ki jih še vedno ne sme nihče videti, tudi stojala s cedeji in zaprašen glasbeni stolp, ki je preživel ničkoliko zabav, so tam.
In spomini so tudi.
In z vsakim letom odraščanja, težje zapuščam to sobo. Saj ne da bo ta trenutek odhoda prišel zdaj, vem pa, da enkrat bo. In takrat jo bom navezala na špagco in potegnila s sabo. Kamorkoli bom že šla, bo šla z mano. JA!
Priznam, vem da ne more biti tako in vem, da je pogoj da v življenju korakaš naprej pogojen s tem, da preteklost pustiš za sabo. Samo spomine bom pa vzela!! In to tiste lepe.
Pa še veliko jih je.
In spet je petek lep in zabaven, obarvan z lepimi mislimi in čudovito muziko.
Thievery Corporation

pomladne...

2010-04-12T16:48:00.005+02:00

Ko ti fotografije odvrnejo misli na deževen dan, ki se odvija zunaj štirih sten... :D
Pa naj bo lep!

Šentjernejska kobila

2010-02-15T15:31:00.010+01:00

Prva runda maškar je mimo in prilagam nekaj fotk za lažje predstavljanje moje maske. Sama maska je bila taka, da se mi je obraz popolnoma videl, razen če sem sklonila glavo.
Bila sem namreč šentjernejska kobila, oz. kobila iz pripovedovanja nekega gospoda.
Starejši možakar iz sosednje vasi, natančneje Grgovčev stric iz Gor.Stare vasi
me je nekoč vprašal: "Ti, kaku je tbi ime?"
Odgovorim: "Ja, Diana."
On:" Veš kuga, Diana je bla pa najbulš kubila u Jugoslaviji!!"

Tako sem si to zgodbo o mojem imenu zapomnila in v soboto odpeketala na pustovanje v Šentjernejske gostilne, kjer smo se kot že mnogo let, izredno zabavali in nadaljevali tradicijo..

Glede na to da sem šla danes po žemlje v Spar in mi je prodajalka rekla, da je slišala da sem bila pa res zakon maska, se mi zdi da mi je kar ratalo :))

Prvič v letu 2010

2010-02-12T22:17:00.001+01:00

Poslušam Cocorosie - Brazilian Sun in sem rahlo ganjena. Tako čustven komad, nabit z energijo in rahlo otožnostjo. In jaz ga čutim. Vesela sem in srečna da sem tega zmožna. Poslušat pesem, besedilo, glas izvajalcev in njihova razpoloženja. To me osrečuje zelo.
Drugače pa lep pozdrav v tem letu, ki se je že dobro začel.. Le kaj mi bo prineslo?!
Tega ne vem, vem pa da bo mojim prijateljicam prineslo kup otrok, novih skrbi, meni pa s tem odneslo staro družbo za žurat...Ampak nič ne de, partnerjev za hamlarije je zmerom dovolj:)
Drugače pa naj povem, da sem se po dolgem času odločila za novo objavo in sicer ker me je zadnje čase marsikdo od znancev vprašal kako kaj moj blog, ali ga še pišem in podobno.. In kar naenkrat se mi je zazdelo da sem res nesramna do tega bloga in ga kar preveč zanemarjam. Skoraj kot svoj lastni dnevnik v fizični obliki. Čutim pa, da navdih spet prihaja v moje prstke in se že veselim nadaljnjega tipkanja.
Verjetno se oglasim po maškarah in pokažem sličice.
Predstavljala bom namreč kobilo. Šentjernejsko.

Lp iz zares zasneženega Šentjerneja:)

Gori doli naokoli- IRSKA

2009-10-20T18:16:00.016+02:00

Res je tako zelo zeleno! Da kar bode v oči!
In res so ovce za vsakim vogalom.
Guinness je odličen, še več, z vsakim kozarcem je še boljši!
Kar se tiče cepetanja v ritmih glasbe... odločno premalo!
A dude!! Kako neverjetno težko jih je najti, samo enkrat sem jih slišala za cesto v nekem mimobežnem kraju.
Vse ostalo je bilo nad pričakovanji, skorajda bi lahko rekla, da že pakiram kufre in šparam denar za selitev v severne kraje.

Nekaj statističnih podatkov:
Trajanje izleta: 8 dni
Avto na rent-a-caru: Nissan Micra
Prevoženi kilometri: 1800km
Državi: Republika Irska in Severna Irska (VB)
Spanje v avtu: 5-krat
Število pošmrkanih robcev: nešteto
Število zaužitih zdravil: ogromno
Število kosil skuhanih na kuhalnik(makaroni): 4
Število odigranih enk: 20
Število kmetov, ki so nama mahali za cesto: več kot 10
Število ovac, ki so nenadzorovano skočile na cesto: več kot 5
Število Slovencev na poti: nič!

Vse ostalo naj povedo slike :)

Razburljivo.

2009-09-29T18:50:00.002+02:00

Tako je.
Nova objava izpod mojih pogriženih nohtkov :)
No ja, to že ni objava, ampak pisarija kar tako...
Sem se že večkrat med poletjem odločila da nekaj napišem, pa ni in ni bilo priložnosti... Nekako sem se skrivala pred računalnikom in njegovimi močnimi rokami, ki te tako zelo kar naprej grabijo...
Celo tako uspešno sem se skrivala, da po cele tedne nisem vtipkala besede 'facebook' v iskalnik!! To je dogodek...

Ja, poletje torej zapira svoja prelepa vratca in odpira jih jesen...
Priznam, da je letos minilo prehitro.
Celo enkrat sem se potopila v morsko vodo, zaplesala v ritmih reggaeja ob Soči, se šla hribolazca na Krnskem jezeru, pa veslača na valovih Krke, pa malo tabornika, pa tenisača, pa kolesarja in še kaj razburljivega bi se našlo. Samo ne tako zelo razburljivega.
Ne vem, v prihodnje bo treba služiti dinarčke čez leto in uživati čez poletje, ne pa ravno obratno...

Kakorkoli že, čez par uric odhajam na Irsko.
Pogledat ali je trava res tako zelena in ali so ovce res za vsakim vogalom, pa če res pade veliko dežja in če je Guiness tam kaj boljši kot doma. Vmes pa bom še zacepetala z irskimi plesnimi koraki in dvakrat pihnila v dude.
Vse to, če bom imela srečo.
Si držim pesti!

Pa lep pozdravček!

Bicikel...

2009-07-07T20:49:00.009+02:00

...na morju, lahko prinese same pozitivne stvari.
Skrite kotičke, čarobne uličice, posrečene prizore in še kaj, kar v določenem trenutku postane odkrito, a še vedno nadvse prisrčno.

Krasno je... Slovensko Primorje in tamkajšnja mesteca :)

Nič=Vse

2009-06-04T22:13:00.002+02:00

Vsi vemo, da nisem obsedena z nemogočimi materialnimi dobrinami, pa vendarle si kdaj pa kdaj človek kaj zaželi.
Oziroma si mora zaželeti. Tako kot jaz sama. Trenutno.
Ker se s prijatelji za vsak rojstni dan obdarujemo, sem tokrat za obdarovanje na vrsti jaz, samo še izbrati si moram neko stvar, ki si jo želim ali potrebujem.
In sem popolnoma brez izdej. Popolnoma.
Mogoče bi pohodniške čevlje, ali pa rolerje, ker stari niso več tako lepi, ali pa bazenček za na vrt, ali pa visečo mrežo, ali pa karto za kak koncert... NE VEM!
In je grozno... Sem mogoče čudna?!
Ne vem in ne vem.
In po vsem tem, se danes podam v Mladinsko knjigo, kjer mi Jerca pokaže neverjetno knjižico z naslovom Najlepše darilo (Patrick McDonnell).

V njej je v parih stavkih napisan in narisan odnos med kužkom in mačko, kjer maček ne ve kaj bi kupil kužku za darilo, saj ima že vse...
Med razmišljanjem ugotovi, da mu lahko podari le NIČ, toda skrbi ga, kje bi lahko našel nič v tem svetu polnemu materialnih dobrin...
Nato odpre prazno škatlo, jo napolne z ničemer, ter jo podari kužku. Kužek pravi: "NIČ?"
Maček se navduši, pritrdi, ga objame in pravi: "Nič drugega kot jaz in ti"
Tako sta objeta sedela, uživala nič... in vse.

In to je to kar rabim tudi sama... Eno ogromno škatlo niča :)
Pa še poceni bo, hehe.
Drugače pa ena najboljših knjig z globoko vsebino kar sem jih prebrala v zadnjem času (glede na to da ima le nekaj stavkov, niti ni bilo tako težko, heh)

Lep večer...

Gorjanci na sporedu

2009-05-18T08:24:00.002+02:00

Študentski klub Ptjeln... naš domači torej, je v soboto organiziral orientacijski pohod na Gorjance.
Res super izpeljana zadeva.
Potekalo je nekako tako, da smo se pri Pendirjevki razdelili v skupine, ki so nato v razmaku 10-ih minut odhajale v osrčje Gorjanc in se pokušale ne-izgubiti.
Šele tokrat sem doživela Gorjance v takem pravem divjem smislu, saj smo hodili po goščavi, prečkali potočke, se izogibali močvirnem delu, šli mimo nekdanje partizanske bolnišnice, mimo krmilnice za živali itd.
Res čudovito.
Na vrhu smo ob golažu in pivu predebatirali in rešili vprašalnik, ki je sodil v igro, ter na igrišču tekmovali še za boljše rezultate in za veselje.
Krasen sobotni dan se je bližal h koncu, zato smo se nekateri prijetno utrujeni odpravili v dolino.

V Šentjerneju je pri baru Liga namreč potekala neka zabava, kjer so igrali Kingstoni.
Zmatrani smo šli tja misleč da se bomo vsaj pošteno nasmejali, a me je ob gruči koma-pijanih gasilcev z ekstremno 'podgurskimi' prijemi in besedami vse minilo.
Sobotna noč se je tako za nekatere končala precej hitreje.

Vse pohvale organizatorjem pohoda za res odlično izpeljan projekt.
Komaj čakamo naslednjega :)

Sir ni čebula

2009-05-10T10:50:00.006+02:00

Evo, pa rečte če nism sposobna, danes ob 4-ih zjutraj sem pricapljala domov iz novomeške Cvičkarije, vstala ob 7.46, sedajle pa že pišem objavo.
Pišem kar tako, za hec.
In ravnokar sem izvedela, da je Majzljnov oče stopil na žebelj, kar posledično pomeni, da gremo z Anjo pomagati k Jerci v gostilno. Danes je namreč v Šentjerneju obhajilo, kar spet posledično pomeni, da imajo Majzljnovi ogromno dela in nič ljudi za pomagati... In takrat nastopimo medve, hehe.

Aha, naslov tele objave... razlaga sledi.
Kot vsakemu normalnemu človeku, ki je spil kozarček cvička včeraj, je tudi meni zadišal hamburger ob 1h zjutraj. Odpravila sem se do kioska poleg gimnazije, se postavila v dolgo vrsto in gledala cenik.

Hamburger (lepinja, pleskavica, namaz, čebula)-2,50eur
Cheesburger (lepinja, pleskavica, sir, namaz, čebula)-2,70eur

Zamislila sem si hamburger (bolj poceni) in čakala naprej. Končno pridem na vrsto, ga naročim in poudarim naj dajo veliko čebule, a gospa za pultom mi pravi da je ni in da naj ne kompliciram.
"Aha, ni čebule... hm, potem mi dajte pa namesto čebule tisti sir iz ovitka, ki ga ravnokar odvijate..."
"Kaaaj? Sir pa ni čebula in se ne more niti primerjati z njim"
"Ja lej, če ni čebule, mi daj sir..."
"Ni šans..."
Okej, vzamem, plačam, grem...
Za vogalom ugriznem in nekaj zaškrta... Ampak ni čebula!

Lepo nedeljo!

Navdih...ki ga ni

2009-04-19T19:06:00.000+02:00

Spet sem se podala v branje svojih lastnih objav in nikakor ne morem dojeti, kako sem določeno obdobje ekstremno nadarjena za pisanje (moja subjektivna ocena) in spet drugo obdobje ne morem spraviti skupaj niti naslova.
Zakaj?
Mogoče je to povezano z družabnimi dogodki...več jih je, bolj sem polna idej za pisanje.
Čeprav se mi ne zdi da je to.
Mogoče je krivo ravno pomanjkanje teh dogodkov in se mi zato po glavi prepletajo najrazličnejše misli...
Še vedno ne vem, vem samo to, da sem trenutno skregana s svojimi ustvarjalnimi mislimi na vseh področjih in jih nikakor ne spustim v svoje življenje...

Kakorkoli že, družabnih dogodkov mi ne manjka, zato prilagam nekaj fotografij iz prelepega marca in aprila, ko me je malce poprijela športna mrzlica, pa velikonočni občutek, pa izletkovanje in še kaj bi se našlo... (še posebej mi je pri srcu zadnja...kot bi se še oblaki naštimali za fotko)
Lepo nedeljo!

London

2009-03-16T18:07:00.001+01:00

Vedno znova me navdušijo...

... angleški vetrič, ki zapiha takoj ko stopiš na njihova tla

...dolgi podhodi in domovanja nekaterih Angležev na desni strani

...Speakers corner in njegovi nadebudneži, ki vneto izražajo svoja mnenja tako ali drugače

...Hyde park s svojo neskončnostjo in skrivnostnimi hišicami na robu parka

...Tower bridge, ki me vedno znova popelje v preteklost
...Brick Lane in ljudje, ki se z manj ali bolj prepoznavnimi znaki predstavljajo tam

...pa Tate (galerija moderne umetnosti) z vsemi veličastnimi deli v njej
...in pa vsa mogoča vrata, ki nikoli niso samo vrata, ampak ničkolikokrat oglasna deska :)

In spet. London je krasen. Velik. Pisan. Zanimiv. Multikulturalen. Domač. Skratka krasen in več kot primeren za večkratne obiske...
:)

Barbari...

2009-02-26T12:21:00.002+01:00

Sicer še nismo dojeli, ampak vse kaže na to, da je res.
Časopisi so polni naslovov: 'V Tanzaniji umrla Slovenka'.

Slovenka ja.. pa prijateljica, soseda, krasna punca, avanturistka, zabavljačka, učiteljica irskega plesa, novinarka.
BARBARA.

Kako krut je svet... Sploh ne morem verjeti.
Mogoče je pomota.

Vsi še vedno pričakujemo tvoj e-mail o tem kako je fajn pri teh ali onih domačinih, kako krasno hrano ješ, katere ljudi si srečala na poti, kako nam podrobnosti o potovanju poveš doma, pokažeš slike...

Spet se mi nabira cmok v grlu in grenka tekočina v očeh.

Pogrešali te bomo zelo!!

(na sliki je čisto na levi strani, 1.1.09)

Maškarce...

2009-02-24T12:25:00.002+01:00

Seveda smo se kot je v našem Šentjerneju navada, tudi letos našemili in odšli na popotovanje od gostilne do gostilne.
Od Bacardija, kjer je bil party, pa do Majzlja, kjer so pustovali naši starši, pa do Cukera...

Krasno smo se imeli vsi, izgubljena Sneguljčica, pa žabica, pa zaporniki, pa palček, pa metuljčica, pa pajek in pirat, pa kavbojka, pa tišler, pa čebelica, pa pa pa...

Poplave

2009-02-14T14:08:00.004+01:00

Temu spodaj se reče ne tako velika poplava in delno oblačno...
(photo by me, december 08)

Temu tukajle pa poplava velikanka in skorajda popoln sončen dan s tremi oblački...
(photo by Tomo, februar 09)

O ti Krka, dolenjska lepotica...
:))

Kozolci

2009-01-25T16:17:00.003+01:00

Pohajkovanje nekega krasnega zimskega dne po Šentjernejskem polju.

Black blog

2009-01-20T18:29:00.003+01:00

Verjetno ste opazili, da sem malce spremenila podobo mojega predragega bloga...
Sicer sem nad črno navdušena, malo bolj pa me skrbi barva pisave prejšnjih objav, saj je pretemna... Ne vem še ali naj za nazaj spreminjam barvo ali ne.

Prva sprememba v letu 2009!! Hura!

Pa lep zaspan pozdrav iz razmočene Ljubljane..
;)

Darilo z zamudo

2009-01-18T17:49:00.002+01:00

Lepo je ko človek dobi darilo. Še posebej rojstnodnevno. In še posebej od najdražjih ljudi.
To se je meni pripetilo danes! In ne, ne praznujem rojstnega dne.
Darilo je prišlo z zamudo in od mojih najboljših prijateljic.
Zakaj zamuda ne bi predolgo razlagala, recimo samo to, da vedno čakamo na pravi navdih in inovativne ideje za ustvarjanje darila. In ta čas vmes zna biti precej dolg.

Jerci sva tako z Anjo nekoč prinašale darilo tudi z celoletno zamudo. Ampak je pa vedno iz srca in čudovito...
Sicer smo se sedaj odločile, da zamud ne bo več in da se v prihodnje obdarujemo na DAN.

p.s. Spet sem polna zagona in energije za nova potovanja... za začetek grem spet v London in kasneje v Bruselj...uau!

Lep dan je bil danes!

Stotka

2008-12-29T11:06:00.001+01:00

Pred dobrim letom, v decembru sem odprla svoj blog in ga pričela pisati. Danes pišem svojo 100.objavo. Bravo jaz. Sem dvomila da se bo to kdaj zgodilo, res!
No, čestitke na stran...
Danes objavljam nekaj zadnjih fotk z mojega novega super-mega fotoaparata Canon 450d.
Zakon je, skor ga ne morem spustiti z rok.
Sedaj pa je dovolj je besed za 100.objavo, zato vsem želim samo še divje praznovanje, kjerkoli že boste, jaz bom kar v domačem kraju...
Lp do naslednjega leta in objave 101.

Ti dve fotki sta nastali drugi dan po moji novi pridobitvi... Prva je še posebej smešna, ne?!

Za konec pa še naš mucek...
Sem se premislila in bom nekaj najljubših slik prihranila za drugič in morda celo za drug blog, ker mi v tejle moji obliki bloga slike sploh ne pridejo do izraza in jih ne morem tako ne-spoštovati, ne?! Moglo bi biti vsaj črno ozadje...
Do naslednjič...

Vampirji so mimo...

2008-12-18T12:31:00.006+01:00

Verjetno ga ni bilo 'podgurca', ki ne bi včeraj ob 20h sedel pred televizorjem in gledal težko pričakovan film Vampir z Gorjancev, zraven pa pazljivo gledal, ali se ni nekje po naključju znašel v kadru, ali so morda omenili njegov kraj ali pa se peljali mimo njegove hiše...
Ja ja, točno to je bila pa tudi edina zanimiva stvar včeraj na TV SLO 1. Gledati navedene stvari in poslušati o Gradišču, se nasmehniti ob Hansu, ki je stregel za šankom. Vse ostalo je bilo obupno. Manjkala je samo še poplava kletvic in mogoče kakšen umor, ali pa vsaj napad z nožem in pa malo več pornografije, kot se za tipični slovenski film pač spodobi.
Ker se ne spoznam preveč na filmsko industrijo, ne smem preveč kritizirati tehničnih stvari, a kot zunanji opazovalec in subjektivni ocenjevalec lahko rečem le KATASTROFA!
Takoj zjutraj sem videla nekaj recenzij filma od različnih blogerjev in lahko povem, da se več ali manj vsi strinjamo.
Kot je rekel Iztok Gartner: 'Verjetno najslabši film vseh časov.'

Bravo!

p.s. fotografija je iz snemanja kadra o pustovanju v Šentjerneju, kjer sem nič hudega sluteč sodelovala tudi sama ;)

Plesoči palčki :)

2008-12-17T14:43:00.005+01:00

Upam da vam rata odpret tale link, mene je na cajte nekaj zezal...
Nardite si tudi sami podobno zadevo..smešno ful!
(nastopajoče: jst, Andreja, Ingrid, Nataša, Mateja)

http://elfyourself.jibjab.com/view/LAt8s7Fx5nIinhPu1pis

..ka smo lih decembra in je tako lepo praznično vzdušje...kao!

Ta veseli dan kulture

2008-12-07T18:46:00.002+01:00

Evo ga.. Spet sm bla na polno zasedena cel vikend, zato se javljam šele sedaj.
3.12. je datum, ki postaja sinonim za Ta veseli dan kulture.
Krasen dan, še posebej za tiste, ki največkrat nimamo evra da si ogledamo kako kulturno zadevo, razstavo, galerijo, kinopredstavo itd.
Gospod Prešeren je imel rojstni dan in večina kulturnih ustanov je tako spet odprla svoja vrata. Sama sem se zagnala v vse kar mi je stalo na poti...
Narodna galerija in njena razstava Impresionistov je bila zakon, nato sem skupaj s Tomotom in bratom skočila v Grad Tivoli na grafično razstavo o času 80-ih in razcvetu pank scene. Nato še pogled v Cankarjev dom na bienale ilustracij in še v Narodni muzej (plus Prirodoslovni muzej), pogledat kako je z 'neandertalčevo' piščaljo, situlo iz Vač in še pogledat ali je mamut res tako zelo velik. Res je. Da je bil dan še bolj praznično obarvan je gospod Zoki ob 17h prižgal 1,2,3...vse luči, midva s Tomažem pa sva že tekla v Ljubljansko lutkovno gledališče, pogledat predstavo Kabaret luknja. Mimogrede, nekaj najbolj norega kar sem kadarkoli videla. Priporočam, da si jo ogledate...res!!! V petek 19.12. ob 20.00 bo spet na sporedu (pri tržnici je to). Za piko na i pa sem šla še poskusiti kuhano vino ob Ljubljanici in lahko povem da je odlično!! Tako, sedaj pa odhajam v Ljubljano...lepo praznično Ljubljano. Lp!

Brez naslova

2008-11-24T23:28:00.006+01:00

Vem ja, dolgo sem potrebovala da sem skupaj spravila tole objavo...
Nekako mi prejšnji teden ni šlo z izbiro besed, verjetno nimam tistega, ...kaj je že...besednega...hhmmm...zaklada (skopirano od Tomota). Evo, zdej pa še kopiram.
Torej, hotela sem napisat nekaj z naslovom: Ko mi fantič plača WC, pa sem ugotovila, da razen za kakšno turbo uspešnico ali kmečko popevko tale naslov ni. Naj pa povem da se je le-to uresničilo, sredi Ljubljane zvečer... Spet Tomo: "Na, tlele maš 20centov in pejt, le pejt no.." Pojavil se mi je izraz sreče na obrazu, predvsem po opravljeni potrebi, saj sem mu lahko vrnila še 3 cente. Ja, potrebo je dandanes treba plačati!! Wc je bil brezhiben kot se za 17centov spodobi.
Zdaj pa drugam. Pred kratkim sem brala svoje objave za nazaj in ne morem verjeti kako se ena od druge razlikujejo. Prav zanimivo. Če bi mogla izbrati najljubšo, bi bila verjetno tista o čakanju...
Joj, zadnji stavek meji že na moje narcisoidne izpade... Bom nehala.
Če se kdo sprašuje (verjetno nobeden), zakaj so moje objave redkejše, naj povem da je kriv Facebook. Ponavadi ga takoj ko vstopim v svet interneta odprem in pregledam kaj je novega in ostale stvari, ki so tam na voljo. Celo pred mailom in portalom 24ur. Tam ima namreč človek podroben vpogled v življenja drugih, še več, natančno lahko izvemo kaj oseba tisti trenutek počne, kdaj začne in konča zvezo s partnerjem, kje je bila, koga je spoznala, kdaj se ga je napila in kje žura za vikend. Rahlo daleč je že šla cela stvar. Ni čudno da se prebivalci Amerike bojda bojijo uploadati slike, ker jih menda njihovi bodoči delodajalci lahko pregledajo in ugotovijo kakšen je kandidat v resnici. Aha, kadi in pije!!
Jah, zajadrali smo in se brez ovir razkazujemo širnemu svetu in dopuščamo nepoznanim osebam da izvejo tudi, kdaj nam košček hrane ostane med zobmi, ali da gremo pod tuš in potem spat... Preveč, preveč...
fotka je iz neta
Spet sem se izgubila, očitno imam preveč misli in mi sedaj skačejo ena pred drugo...
Naj omenim še Brucovanje na Hipodromu (lokalci vemo za kaj gre). Že tako imam vedno, kadar kaj dogaja na Hipodromu občutek da sem stara 17let in se temu primerno obnašam in tudi tokrat je bilo tako. Krasno, zanimivo, živahno, smešno, plesajoče...noro. Predin je bil super, bruci so odlično opravili svoje naloge, skrbi me le da je moj brate zmagal v 'nasilnem' odpiranju kolesarske ključavnice...hmm.

To je to.
Ura je krepko čez 23 in z lepimi mislimi se odpravljam spat...
Lahko noč!

Kaj je to?

2008-11-07T16:08:00.003+01:00

Internet. Ekstremno težko ga je dobiti. O tem sem se prepričala na lastne oči.
Ko je septembra cimer zapustil stanovanje, v katerem sama ostajam drugo leto, je preklical pogodbo (namesto da bi samo prepisal na moje ime) in tako smo se za dva meseca poslovili od vira informacij. Presneto moteče.
In tako sem takoj na začetku septembra poklicala na T-2, naročila vse potrebno in nato klicala vsak teden in preverjala kdaj bo. Prijazno in malo manj prijazno so mi razlagali naj pokličem naslednji teden itd. in dosegli to, da po 6-ih tednih ni bilo nič. Ob naslednjem klicanju so mi povedali, da jim Telekom ne odobri prostega telefonskega mesta (ali nekaj podobnega).
Ok. Hvala za hitrost, si mislim in pokličem na Amis. Obljubijo internet in mi po enem tednu pošljejo pismo, da jim Telekom zavrača in da priključitev ni možna.
Sredi Ljubljane in sredi 21.stoletja je internet očitno popoln absurd..

Kličem tudi na Telekom, kjer se delajo nevedne in me pošiljajo od človeka do človeka.
Dosegla seveda nisem nič. Prepustila sem iskanje interneta lastniku stanovanja, ki je v 10-ih dneh zrihtal Siol (optiko s prenosom 20Mbit/s, telefonijo in televizijo).
In zdaj ga imamo. Po dveh mesecih klicanja in moledovanja na tem in onem koncu.

In kaj je najbolj žalostno pri vsem tem?!
Da je lastnik sklepal pogodbo v času, ko je potekala akcija, kjer si za doplačilo 1 eura dobil še prenosni računalnik, in da ga ni vzel!!!
Zakaj, ne ve nihče...
Pa tako lepo bi pasal v naše študentsko stanovanje...

Nasvidenje LP!

2008-10-26T19:03:00.006+01:00

Tako kot sem pred sedmimi leti rekla: Dober dan LokalPatriot, sem lahko včeraj le še pomahala istemu lokalu v slovo.
Včerajšnji zadnji koncerti so nam dali vedeti, da se bodo nekajletne grožnje o rušenju stavbe, kjer je lokal deloval, končno uresničile.
Od začetka srednje šole, ko sem bila redna vsakodnevna obiskovalka, pa vse do danes ko sem ga pogosto obiskala ob vikendih, je bil zagotovo najljubši prostor za druženje, predavanja, razstave in odlične koncerte. In eden redkih, kjer sem lahko sedela sama ob kavi in časopisih.
Menda se bo sama zadeva preselila Pod Kavarno, a vprašanje če bo vzdušje še tako prijetno. Upam že.

Toliko za danes...in za ta teden. Spet se namreč selim v Ljubljano, v mesto kjer je internet neverjetno težko dobiti (več o tem kdaj drugič).

Moje kolo

2008-10-18T15:39:00.008+02:00

V štirih letih odkar sem v Ljubljani, so mi ukradli že 3 kolesa, z zadnjim pa sem imela očitno srečo, saj mi ga zaenkrat še niso.
Je pa v precej žalostnem stanju in bi zagotovo zmagal na tekmovanju za najbolj pošvedrano in razmajano kolo v še voznem stanju!! Le redki smo ga obvladali... :)
In tako sem ga prvi teden šolskega leta posodila bratu, ki ga takrat še ni imel in ta mi ga je po treh dneh vrnil s počeno gumo in raztrgano prvo bremzo.. Pa taka nesposobnost.
In sedaj imam drugega. Novega. No ja, vsaj prenovljenega!! PONIJA!!

S Tomažem sva se enega popoldneva spravila barvati kolo pri njemu v Rožni dolini. Pravzaprav ga je barval on in še to s spreji. Krasen je, a še nedokončan, saj moramo okrasiti še blatnike.. in tudi košarico si želim.
Komaj čakam sončne dneve v Ljubljani..